fbpx

Pri terapevtskem delu uporabljam različne modalitete terapij, metode, učenja:

V relacijsko družinski terapiji prepoznavamo tiste vsebine, ki posamezniku, paru ali družini v sedanjosti otežujejo, da bi bili povezani, zadovoljni v bližini eden drugega, da bi sprejeli in imeli radi sebe in druge, s katerimi so v odnosu. Običajno so težave v sedanjih odnosih posledica nerazrešenih, s čustvi nabitih stisk iz preteklosti, tipično iz primarne družine. V varnem terapevtskem okolju si posamezniki ali pari lažje dovolijo priti v stik z bolečimi spomini in z njimi povezanimi čustvi. Razumejo, kako so njihove pretekle izkušnje vplivale na njihovo sedanje obnašanje, iskanje bližine ali bežanje iz nje, sposobnost sodelovanja ali nadrejenosti/podrejenosti.

Na terapiji se posamezniki, pari, družine učijo novih, funkcionalnejših ravnanj, odzivanj, tako do sebe, partnerja, kot tudi do otrok in drugih bližnjih. Učijo se postaviti prave meje, sprejemati odgovornosti zase in drugim prepuščajo njihovo, učijo se imeti radi, se sprejemati, izražati svoje mnenje.

Relacijsko družinski model je osnovan na predpostavki, da na naše sedanje odnose močno vplivajo naše izkušnje odnosov iz otroštva. Da v odraslosti ponavljamo vzorce odnosov, katere smo se naučili v otroštvu. Odnos namreč pomeni pripadnost. Človekov največji evolucijski strah pa je biti izključen. Kot otroci smo za preživetje rabili pripadnost staršem (ali drugim skrbnikom). To nam je omogočalo preživetje. Naučen vzorec, kako biti v odnosu (se podrediti, nadvladati, sodelovati …), pa ponavljamo v odraslosti, v odnosih z drugimi. To za nas pomeni stik.

Relacijsko družinsko terapijo je razvil dr. Christina Gostečnik, po katerem se izvaja tudi študijski  program Zakonska in družinska terapija. Zaključila sem specialistični študij in doktorski študij zakonske in družinske terapije.

Izhodišče Imago partnerske terapije je, da se ne zaljubimo v ljubljeno osebo, ampak v podobo, ki jo nosimo v svoji glavi (imago = podoba, slika). V imago terapiji je vključenih veliko različnih tehnik, kot so Transakcijska analiza, Geštalt terapija, Glasserjeva teorija izbire.

Poudarek pri imago terapiji je, da preko empatije in zavedanja spreminja vedenja. Po imago terapiji je namen partnerske zveze, da presežemo vzorce iz otroštva, jih razumemo, opustimo in odrastemo. Da prevzamemo odgovornost za svoja čustva, zmoremo z njimi zdržati, ne da bi se posluževali obramb ali izhodov, kot so pretirano poseganje po alkoholu, agresivni konflikti, boj za moč, neodgovornost (npr. zamujanje, varanje), norost, kritiziranje, stalno očitanje, umikanje

Preko imago terapije spreminjamo vzorce, ki so vas do sedaj delali žive (četudi so bili nefunkcionalni) in najdemo nove rešitve, nove načine, preko katerih se počutite prav tako žive, a hkrati polno povezane v odnosu, odgovorne. Poudarek je na sprejemanju lastništva nad svojimi frustracijami, spoznavanju in sprejemanju lastnih senčnih plati, soočanje z odpori in bolečinami. Presegamo stare vzorce z ustvarjanjem novih. S postavljanjem partnerske vizije, ciljev – kam želita priti. Obenem večamo sposobnost za razumevanje samega sebe, drug drugega, razvijanje empatije.

Pri tem uporabljamo načine, kot so raziskovanje nezadovoljenih potreb iz otroštva, izgubljenih delov sebe, preživetvenih  strategij, notranje psihične podobe partnerja. Učimo se zavestnega partnerskega dialoga, zrcaljenja, povzemanja, validacije, empatije. Delamo na dialogu starš – otrok, rekonstruiramo frustracije, delamo na obnavljanju romantike, povezanosti v odnosu, postavljamo vizijo…

Pri svojem terapevtskem delu s posamezniki uporabljam številne tehnike iz Imago terapije.

Moj cilj je, da pomagam paru do boljšega razumevanja sebe in partnerja. Pri tem uporabljam učenje, kako priti do večje bližine in povezanosti v odnosu. Kako razviti sposobnosti, kapaciteto za večjo količino povezanosti in ljubezni v odnosu.

Otrokov besedni razvoj zaostaja za čustvenim. Tako je lažje za otroka, da svoje razumevanje notranjega sveta (čustev, misli …) in zunanjih okoliščin izraža preko igre, gibanja. To so njegovi pripomočki pri izražanju tega, česar z besedami ne zna povedati, pokazati, sporočiti.

Vloga terapevta je,  da z otrokom vzpostavi varen odnos, ki je poln razumevanja in sprejemanja otroka. Tak odnos omogoča, da otrok preko igre ustvarja drugačne scenarije, kot jih je vajen – s čemer lahko reprogramira izgrajene nevronske povezave. Tako lahko otrok ustvari drugačno realnost, drugačen pogled nase, drugačne odzive, drugačno razlago in se uči sprejemanja svojih odzivov, notranjih stanj, podoživlja pretekle izkušnje in lastne občutke, povezane z njimi.

Vam in vašemu otroku lahko pomagam s pomočjo različnih, posebej za otroke prilagojenih terapevtskih pristopov, kot so:

  • pogovor
  • risanje,
  • igre s figuricami,
  • družabne igre,
  • terapija z fotografijami čustvenih izrazov otrok,
  • ustvarjanje zgodbe, osebne pravljice
  • igre s plastelinom
  • ples in gibanje
  • igranje vlog
  • ustvarjanje jutranje ali dnevne rutine,
  • izdelava pravilnika vedenja
  • postavljanje otrokovih ciljev…

Otroku (in staršu) pomagam povečati uvid v situacijo, iskati nova vedenja, izboljševati način soočanja s čustvi, učenje spoštovanja in postavljanja mej, zavedanje sedanjega trenutka, merjenje napredka …

EFT (Emotinal Freedom Technique) oz. tapkanje je način, kako zmanjšati močna čustva, ki so pripeta na nek spomin, dogodek. Tapkanje je kombinacija moderne psihoterapije in starodavne vede o akupresurnih točkah. Ob tem, ko se spominjamo nekega, s čustvi nabitega dogodka, ki bi ga radi predelali, tapkamo s prsti po točkah na telesu. Na ta način sproščamo stres, čustveno naboj in telesno bolečino.

Tapkanje pomaga pri premagovanju jeze, strahov, posttravmatske stresne motnje (PTSM). Ko tako predelujemo travmatične dogodke, se umiri intenzivnost čustev in naši amigdali (možganska žleza, ki je odgovorna za zaznavanje nevarnosti; nekakšen možganski »gumb za nevarnost«) daje sporočilo, da se lahko sprosti in prepusti nadzor višjim, kognitivnim možganskim strukturam (prefrontalni korteks). Tako lažje sestavimo zgodbo, jo pravilno časovno umestimo v preteklost in jo pustimo tam. Da nam dovoli biti več v sedanjosti.

Pri svojem terapevtskem delu uporabljam elemente vedenjsko – kognitivne terapije.  Poudarek pri vedenjsko – kognitivni terapiji je na obvladovanju posameznikovih misli. Delamo na razumevanju problema, tako da raziskujemo razmišljanja, čustva in vedenja, ki so povezana z problemom, ki je tukaj in sedaj. Pomaga prepoznavati problematične miselne vzorce, jih spreminjati, preusmerjati misli  na bolj primerne, podpirajoče.

Preko različnih vaj, nalog, tehnik pomagam klientom, da odstranjujejo notranje ovire na poti do spremembe. Zelo učinkovita je pri zmanjševanju tesnobe, depresije, povečevanju občutka nadzora nad svojim življenjem, izboljšanju samopodobe in drugih simptomih.

Gottman desetletja raziskuje partnerske odnose in odnose med otroki in starši. Raziskuje jih preko opazovanja njihovih vedenj, telesnih odzivov (srčni utrip, potenje rok …). Ugotovil je, katera vedenja uporabljajo mojstri odnosov in katera vedenja uporabljajo rušilci odnosov. Trdi, da so vedenja, ki jih uporabljajo mojstri odnosov, naučljiva. Kar pomeni, da se jih lahko nauči vsak.

Preko terapije učim pare, da morajo postati dobri prijatelji, se naučiti upravljati s konfliktom, kreirati načine, kako podpirati, raziskovati in podpirati sanje, želje eden drugega.

Gottman je razvil model »Sound relationship house«. Pravi, da je za dober odnos potrebno poznati svet drug drugega, izmenjavati nežnost in občudovanje, se obračati drug proti drugemu (ne stran), graditi pozitivni pogled na drugega, dobro upravljanje v konfliktu, uresničevanje življenjskih sanj in izgradnja deljenega skupnega pomena.

Pri svojem terapevtskem delu s pari uporabljam številne elemente Gottmanove metode. Ugotovila sem, da dobro deluje na pare in da se številni počutijo veliko bolje. Da se jo naučita, pa morata partnerja biti dosledna in jo vnašati v vsakdanje življenje.

Delo s skupinami, ki imajo skupni cilj, kot je npr. izboljšanje partnerskega odnosa, izboljšanje odnosa do svoje ženskosti, izboljšanje odnosa do denarja, predelava travm odraslih otrok alkoholikov…

Skupina ima na nekaterih področjih večji učinek kot individualna obravnava. V skupini slišiš tudi druge udeležence, ko govorijo o svojem pogledu, doživetju in vas nagovorijo, v vas se hitreje prebudijo določni odzivi kot pri individualnem delu. V dolgotrajnejših (npr. enoletnih obravnavah) se udeleženci skupine povežejo med seboj, vzpostavi se varen odnos, v katerem lahko delijo sebe, svoje izkušnje in drug ob drugem ter ob podpori voditelja rastejo.

Posamezni udeleženci skupine svoje vzorce (kako vzpostaviti odnos) prenašajo na člane skupine in skupinsko dinamiko. Prevzemajo podobne vloge, kot so ji prevzemali doma (npr. vloga rešitelja, grešnega kozla, nevidnega otroka …), drug drugega dojemajo skozi očala ponotranjenih relacij iz primarne družine. Na vodjo skupine se podobno odzivajo, kot so se odzivali na starše (ga idealizirajo, prezirajo, ga pazijo, mu hočejo pomagati, ga vidijo kot rešitelja  …). Eden izmed ciljev terapevtske skupine je oblikovanje sposobnosti za boljše vzpostavljanje odnosov.

Naloga vodje skupine je, da zagotovi varno okolje, kjer se bodo udeleženci čutili sprejete, varne, upoštevane, slišane in se bodo lahko varno navezali na skupino in terapevta. Ob tem terapevt naslavlja upanje, strahove, jezo, navdušenje, ki se prebudijo v udeležencih in jim jih preko pogovora pomaga sprejemati in premagovati.

Skupinska terapija omogoča njenim udeležencem, da se začutijo, povežejo, ko govorijo o podobnih težavah, se podpirajo med sabo, soočajo eden drugega, se pohvalijo, povezujejo. Da govorijo o notranjih doživljanjih na sočuten, sprejemljiv način, četudi so ta doživljanja boleča. Tako se utrjuje nov način vzpostavljanja odnosa.

Nekateri avtorji s področja osebne rasti, ki  jim sledim in njihova znanja uporabljam tudi v terapevtske namene: Brian Tracy, Lisa Nichols, Anthony Robbins, Louise Hay, Rhonda Byrne, Wayn Dyer, Dale Carnegie.

BRIAN TRACY
Desetletja sledim učenju Briana Tracya o postavljanju ciljev, motivaciji, upravljanju s časom … Njegovo učenje mi je v navdih. Predstavlja mi spodbudo za mojo osebno rast; prav tako tudi mojim klienotom. V tearpevtsko delo vtkem tudi življenjske modrosti Briana Tracya, ki pomagajo tako meni, pri uresničevanju mojih ciljev, kot mojim klientom.

Wayn Dyer, Louise Hay, Anthony Robbins, Lisa Nichols, Rhodna Byrne (Skrivnost, Čarobnost)
Govorijo o starodavnih modrostih o sreči, kako z mislimi in dejanji kreirati srečo in obilje na različnih področjih. Klienti hitreje napredujejo, doživljajo več sreče in zadovoljstva, ko pri terapevtskem delu dodajam pozitivno naravnanost, zahvaljevanje, ciljno usmerjenost, personalizirane afirmacije in jih spodbujam, da jih uporabljajo tudi izven terapevtskega procesa.

Dale Carnegie, ki veliko govori o premagovanju zaskrbljenosti, aktivnem delovanju, pozitivnemu odnosu do problemov. Njegove modrosti vtkem v pogovor in terapevtsko delo s klienti, še zlasti tistimi, ki so anksiozni, paranoični, jih strah ovira pri napredku.

Morda bi vas zanimalo tudi:
Kako se vključiti?
Pišite mi