Obiski pri vas, na vsaka dva tedna, so zame čisti balzam za dušo. So najbolj koristno uporabljen čas in denar, kar sem ga do sedaj porabila. Rada se učim od strokovnjakov in od vas sem se ogromno naučila. Kar pa mi je med terapijo najbolj všeč je to, da se iz vašega načina obravnave problema čuti, da svoje delo jemljete kot poslanstvo. Pomembno vam je, da od vas uporabniki odidejo v boljšem stanju, kot so prišli. V svoje delo vpletete vse svoje znanje, izkušnje in naklonjenost ljudem, ki potrebujejo nasvet. Vaše delo odlikuje tako strokovna podlaga, kot vaša osebnost, ob tem mislim na vso vašo bogato  akademsko pot in pozitiven pogled na zapleten svet odnosov. Ob srečanjih se znate z nami posmejati, duhovito in hudomušno dodati svoje mnenje a tudi budno opazovati odzive, ko se na očesu klienta pokaže kakšna solza. Ime vašega terapevtskega inštituta “Odnos” ne pomeni samo, da bodo z vašo pomočjo medčloveški odnosi boljši, pomeni tudi, da bodo klienti deležni  strokovnega in prijaznega odnosa. Kdor začuti vaš močan stisk roke in pogled v oči, bo to razumel.

Februarja letos sva z ženo praznovala 32 obletnico najine skupne življenjske poti. To se mi pomembno poudariti zaradi tega, ker je še pred pol leta kazalo, da jo bova skupaj samo doživela in bo to le še en dan ko bo šel mimo kot da ga ni bilo. Brez smeha, brez prijaznega pogleda in dotika, skratka dan brez ljubezni.

In vse se je začelo tako neopazno. Spor med zakoncema, kot jih sicer niti prej ni manjkalo, le da sva to morda zaradi skupnih interesov in ciljev znala hitreje rešiti. A tokrat se je zataknilo. Napačna beseda, napačen ton, napad, obramba užaljen umik in analiza. Kaj se dogaja? Mogoče je utrujena si mislim. Hčerka je z malim vnučkom pri nas že dva tedna. Mož jo pride iskat in jutri odhajajo. Prav, počakal bom primeren trenutek in se bova v miru pogovorila.

Na pravi trenutek je bilo potrebno kar dolgo čakati, saj se je tudi v meni kopičila jeza, žena pa tudi ni dajala nobenih signalov da bi ji bilo za težke besede sploh kaj žal. Čez čas se le odločim da je mogoče napočil pravi trenutek in začnem razgovor. Katastrofa, popoln polom. Name se vsuje plaz obtožb in očitkov ki jih glede na moje razumevanje dogodkov izpred dveh tednov ne morem sprejeti. Občutim tako veliko krivico in prizadetost do take mere da se razočaran in užaljen umaknem. A tokrat je umik daljši in globlji. Užaljenost se vsak dan bolj spreminja v jezo, ta pa kar v odkrit odpor do žene. Ščasoma sem do nje občutil tudi sovraštvo ki ga ni bilo moč prezreti niti našim prijateljem. Nobene volje po njeni bližini nisem imel, niti volje po razgovoru ali da bi se za zvezo sploh še kakor koli trudil. Zamrla je želja po dotiku, po spolnosti. Spirala se je zasukala nevarno strmo navzdol. Živela sva drug mimo drugega in z ihto opravljala vsak svoje delo in se kar se la da izogibala že samemu srečanju z očmi. Čakal sem da bi iz ženinega obnašanja le ujel kakšen signal v znak sprave a zaman. Mrtve oči, brez iskric veselja ki so me znale nekoč tako osrečiti so gledale skozi mene.

Minilo poletje in minevala je tudi že jesen. Čudno kako hitro lahko umre ljubezen. Ljubezen ki je bila najin sopotnik ob ustvarjanju družine in vzgoji treh otrok, ki so se med tem že podali na samostojne poti. Ljubezen ki je bila zdravilo in mati zaupanja med nama. In sedaj je tega kar naenkrat konec. Ni me več strah potegniti črto in začeti novo poglavje. Škoda, res škoda. Pa le zberem še zadnjo energijo za razgovor, ki v najino zbližanje in razumevanje sicer ni prinesel nobenega napredka, a je pripomogel k odločitvi da poiščeva strokovno pomoč.

In tako se je začelo. Znašla sva se na stolih drug nasproti drugega. Dva nasprotnika pod nadzorom terapevtke. Že prisotnost tretje osebe me je prisila da sem bil na ženine besede še posebej pozoren. Tudi na svoje sem pazil, saj si res nisem želel da bi že prvi dan vse pokvaril. Če pošteno priznam si tudi nisem želel v očeh terapevtke izpasti kot krivec za vse nesporazume. Ne morem z gotovostjo trditi, a mislim da je žena občutila enako. Brez prekinjanja me je poslušala in tudi njena govorica ni bila tako napadalna. Rezultat prvega srečanja je bila ugotovitev, da le želiva še ostati skupaj. Za prvi dan nadvse vzpodbudno. Mogoče pa le še tli nekaj te ljubezni med nama.

Dogovorjen je nov termin za naslednji teden. Do takrat bo potrebno skupno pripraviti vizijo najinega odnosa. Naloga ki sama po sebi zgleda enostavna je zahtevala precej usklajevanja najinih različnih pogledov in bila sva prisiljena stakniti glave, kar se že dogo ni zgodilo. Na naslednjem terminu sva najin izdelek na nek način ponosno predala. Strah pred terapevtko je čudežno izginil. Sledila so dobro odmerjena vprašanja ki so zahtevala iskrene in jasne odgovore ter tudi razmislek o dogodkih ko so bili zastrti s tančico pozabe ali pa nanje sploh nisva bila pozorna.

Novi termini in nove domače naloge so v meni vzbudile prijetno pričakovanje. Odnosi doma so se namreč že toliko popravili, da sva se lahko zopet odprto pogovarjala in bila pozorna na besede , dejanja in potrebe. Čustveni vihar se je umirjal in pred nama se je v daljavi risalo jasno obzorje. Najin trud in iskrena želja po vzpostavitvi zdravega odnosa in rešitvi zveze se  je pod budnim očesom vedno pripravljene terapevtke začel sestavljati in stvari so prihajale na svoje mesto. Korak po korak sva na podlagi novih spoznanj in pogledov zopet začela sodelovati in čim prijetneje skupno preživljati prosti čas.

In tako sva prišla do tega, da sva letos lahko z veseljem in ponosom praznovala novo pomembno zmago in to ravno na dan obletnice poroke.

Seveda se zavedam se da bo v najin zvezi še vedno prihajalo do nesoglasij in sporov in da trenutno stanje ne bo ostalo tako samo od sebe. Tudi zanašanje da bo obisk pri terapevtu že sam po sebi garancija za uspeh  me ne slepi. Za zdrav odnos je potrebno nenehno angažiranje obeh partnerjev, ki morata po najboljših močeh upoštevati  drug drugega in v največji meri izkoristiti na terminih pridobljena znanja in nasvete.

Če le zmorete se s težavami odkrito spoprimite takoj ko jih zaznate, sicer pa zberite pogum in odločite se poiskati strokovno pomoč. Jaz sem na to odločitev ponosen, terapevtki pa iskreno hvaležen.

Ponosna sem  na to, da sva z možem zmogla poiskati strokovno pomoč, ko sama nisva znala iz začaranega kroga in res veliko srečo sva imela, da sva po spletu okoliščin našla prav vas, dr. Nada Trtnik…

V razbremenitev mi je, da sva z možem skupaj z vašo pomočjo razčistila vse hudo, kar je stalo med nama, še pred njegovo smrtjo. Kar nama je bilo namenjeno sva lepo izpolnila, nisva obtičala nekje vmes. Tako sem se lahko poslovila od njega spravljena in v miru. Je pa tako: sprejmeš, greš naprej in lažje je, če veš, da imaš odslej res dobre zveze tam zgoraj :-)«, prav ganljivo in hvala vam Nada, da je sedaj spomin veliko lepši, kot bi bil, če naju nebi spremljala.

Kar se tiče terapije pri vas sem bil zadovoljen, saj se mi je takrat  obrnilo na bolje in moram reči, da mi gre zelo dobro. Seveda, da tudi po končani teraiji še delam na sebi, predvsem tako, da raziskujem svojo notranjost, iščem odgovore oz. vzroke na svojih občutke, ko jih najdem, jih poskušam sprejeti in razrešiti. Veliko si tudi pomagam z knjigami, bi rekel, da se grem neke vrste biblioterapijo.

Da sem ponovno postala sonček 🌞, pa gre največja zasluga prav vam, saj ste mi z vašo strokovnostjo in danim zaupanjem, ki sem ga v tem trenutku najbolj potrebovala pripomogla največ. Spoznala sem, kaj pomeni biti ženska v pravem pomenu.

Vsekakor čas pozdravi rane in omili tudi zamere, počasi gre…Za postavljanje mej, pa sem res rabila vašo pomoč, dr. Nada Trtnik. Ne vem, koliko se spomnite mojih zadev, ampak prav fajn je, ker tašča ne hodi na obiske eno nadstropje nižje. Lepo je, ko se mlajši sin zdaj tudi večkrat nasmehne.

Odločitev za odhod iz razmerja, kjer je bil alkohol dnevni spremljevalec partnerja, bežanje pred odgovornostjo in zatekanje v celodnevno delo, tudi med vikendi, ni bila lahka in sem se zanjo odločala kar nekaj časa, saj sta bila tu še otroka (eden otrok s posebnimi potrebami). Samo misel, kaj se bo dogajalo, kako bosta to sprejela otroka, kaj bodo govorili in mislili sorodniki, prijatelj,drugi,….Groza…..Naj grem ali naj še naprej živim v razmerju, kjer sem se počutila še bolj sama, prazna, nerazumljena, osamljena, ampak bila sem odvisna od partnerja…..Odločitev je padla….Sledil je odhod iz že propadlega razmerja…..ločitev, smrti  ljubljenih oseb, bolezen in skrb za ostarela starša, boj za skrbništvo in določitev preživnine, blatenje s strani partnerja na csd-ju, poniževanje, zaničevanje, pranje umazanega perila na sodišču, laži, izmišljevanja, natolcevanja, trači, obsojanja……vse to pride v paketu z ločitvijo žal…

Sama sem vse skupaj s pomočjo prijateljev nekako prebrodila , oziroma vse potlačila in šla z dvignjeno glavo naprej, kajti potrebno je bilo poskrbeti za otroka….Stiki so se izvajali prvo leto redno, potem pa se je začela kalvarija, tako s stiki kot maratonska bitka s strani partnerja na sodišču za znižanje preživnine. Edina njegova skrb je bila znižanje preživnine, na otroka ni niti pomislil…..Ločitev, smrti dragih oseb, poroka očeta otrok po 6 mesecih po končanem razmerju z mano. Vse to sta otroka doživela v letu dni, kazale so se stiske pri mlajšem, ampak smo s skupinskim pogovorom pri psihologu predelali, začasno ….Mlajši otrok se je pri 9 letih začel grdo obnašati, postal je problematičen, tako v šoli kot tudi doma, grdo in negativno  obnašanje se je v dveh letih samo stopnjevalo in postajalo neznosno, izgubil je prijatelje, v šolo so me klicali 1x tedensko, dobil je celo opomin v šoli……Postalo je zelo resno, ni si bil več podoben, nisem ga več prepoznala, nisem mu bila kos. Mogoče zato, ker sem bila tudi sama popolnoma na tleh in nerazsodna. Od prijetnega, prijaznega, simpatičnega in srčnega fanta ni ostalo več nič….Iz njega je samo prihajala jeza, žalost, praznina ….Nekega dne pa je prešel čez vse meje in zagrozil, da se bo ubil. Tisti dan sem nemudoma odšla k njegovi pediatrinji, prosila za napotnico ter ga še isti dan odpeljala v bolnišnico. Zdravnica, ki ga je sprejela je rekla samo, da vidi v njem samo žalost. Kje sem ga polomila, kaj sem naredila narobe, počutila sem se odgovorno za njegovo zdravstveno stanje. Zakaj, zakaj, zakaj? Sledila je hospitalizacija, odsotnost iz šole. V bolnišnici so otroka opremili z veščinami, kako naj odreagira v stresnih situacijah, prav tako tudi jaz sem imela učne ure, kako odreagirati, včasih uspe, včasih ne…Po hospitalizaciji sem iskala psihologa, da bi otroka vozila na obravnave. Na napotnico bi prišel bolj poredko na vrsto, zato sem iskala naprej. Iskanje po internetu je končno obrodilo sadove. Zasledila sem Terapevtski inštitut Odnos, si prebrala o njih vse in stopila v stik z gospo Nado Trtnik.  Hvalažna sem za tisti dan, ko nas je sprejela. Že  prvi obisk pri njej mi je dal upanje. Bila je dostopna, odprta, kar pri drugih nisem tega začutila. Tudi sinu je ogromno pomagala, nam stala ob strani, vstopila v stik s šolo, kjer se je otrok šolal, bila na timskem sestanku v bolnišnici…..Otroku se je posvetila 100 ℅.

Otrok ni bil problematičen, tako kot so ga ocenili učitelji, starši drugih otrok, lasten oče, stari starši…..bil je samo v stiski in na tak način prosil za pomoč…Naj me kdo opazi! Prosim, naj mi kdo pomaga! Ob vsej stiski otroka, sem tudi sama pešala in padala v brezno, vedno globlje in globlje…Bila sem brez moči. Razumevanja s strani ljudi (očeta otrok, starih staršev) pa žal ni bilo, samo obsojanje, valjenje krivde name, da sem slaba, nesposobna mama. Vse to dogajanje z otrokom pa je bil plus za partnerja na sodišču, seveda v njegovo korist za tožbo glede zniževanja preživnine za otroka…..Človek ostane brez besed, ko občuti in na  lastni koži doživi to, kako daleč seže človeško zlo, želja po maščevanju, izživljanju, ja dobesedno izživljanju svoje materialne moči nad šibkejšim od sebe….S pomočjo redne psihoterapije se je otrok začel “ponovno sestavljati”, pri njem sem opazila napredovanje. Naučil se je, kao odreagirati ob navalu jeze, besa….Kako izražati čustva, ….Istočasno sem tudi sama bila na psihoterapiji, kjer sem spoznala, kje delam napake, še posebej pa to, kako odreagirati ko je pri otroku ali meni prisotna jeza, kako na miren in prijeten način, brez kričanja in obsojanja se pogovoriti. Naučila sva se pogovarjati, si zaupati in skupaj iskati rešitve ob težavah. Pogovori,  zaupanje, izražanje čustev, čas preživet skupaj- to so sedaj naši  vsakodnevni spremljevalci pri nas.

Otroka vozim redno na kontrole v bolnišnico in tudi  psihoterapije pri Nadi Trtnik še imava po potrebi. Stanje pri otroku se je izboljšalo, postal je spet tisti prijazen, simpatičen fant kakršen je bil prej. Za svoja leta in vse izkušnje celo preveč odrasel. Pove svoje mnenje, pove kaj ga muči, moti…. Ne potrebuje več jemati zdravil, šolo izdeluje s pravdobrim uspehom. V šoli je večkrat tudi pohvaljen.

Iskanje psihologov preko zdravstva…čakalne dobe, da zaboli glava, TERAPIJA 1X NA 3 MESECE…….Po dolgem iskanju, nekaj obiskih psihologov,  sem naletela na Terapevtski Inštitut Odnos in psihoterapevtko Nado Trtnik. Že  prvi obisk pri njej mi je dal upanje. Bila je dostopna, odprta, kar pri drugih nisem tega začutila. Otrok jo je sprejel in se rad udeleževal terapij. Pri Nadi mi je všeč njej pristop, njena srčnost, preprostost, to, da izhaja iz lastnih izkušenj, kajti človek, kateri je že sam nekaj izkusil, lažje razume kaj nekdo doživlja, kako se počuti.

Za terapijo sem se odločila po izredno težkem letu na vseh področjih, tako službenem, izobraževalnem kot tudi osebnem. Izguba sestre pa me je povsem zrušila in dejstvo, da takrat od partnerja nisem dobila dovoljšnje podpore, je stanje le poslabšala. To je bila pika na i, ki mi je dala vedeti, da moram poiskati pomoč in začeti stvari spreminjati.

Odkar sem na terapiji, sem  veliko dosegla, saj sem prišla do novih pogledov na življenje. Bolj se zavedam, kaj je v moji moči in kaj lahko spremenim, česa ne morem. In bolj se osredotočam na to, kaj si v življenju želim doseči. In na tem delam. Žal ne gre tako hitro, kot bi si želela.

Na terapiji mi je všeč, ker tudi dobim širši pogled na določene dogodke, zadeve, okoliščine. Tako lahko začnem gledati na to z drugega zornega kota. Prav tako so mi zelo pomagale naloge, ki sem jih dobivala od terapevtke, saj so me zelo dobro usmerjale k razčiščevanju.

Z vašo pomočjo, sem sedaj bolj pozorna na to, kaj si jaz želim od življenja. Ne gledam več najprej na potrebe in želje drugih.

Po terapevtski obravnavi, na katero sva hodila z ženo, ker sva se odtujila, sva  uspela vzpostaviti raven povezanosti, kot sva jo imela, preden so v najin odnos prišle težave. Saj sva nekaj let nazaj imela krasen zakon, drugim v ponos. Postala sva bolj pozorna na občutja drug drugega.

Za vas sem izvedela preko osebnega priporočila zdravnika in prijatelja. Po več desetletjih zakonske zveze, odraslih otrocih, ki so že na svojem, so med nama nastopile težave. Nekaj povezane z sindromom praznega gnezda, nekaj težave pri soočanju s starostnimi in zdravstvenimi težavami enega od naju.

Na terapiji sva spoznala, da ni nič samoumevno. Pomagala ste nama, dr. Nada Trtnik, da sva se naučila prisluhniti eden drugemu in poskušala razumeti, kaj se enemu in drugemu dogaja. Razložila ste nama različnost pri dojemanju moškega in ženske. Bolj sva tudi razumela fizično odzivanje najinih teles na čustveni stres, ko sva drug drugega  dojemala kot nevarnega. Dala ste nama recept, kako se samokontrolirati.

Povezala sva se, ko sva skupaj razmišljala in pisala najino skupno vizijo, ki je v naju obudila prijetne občutke in najine sanje na srečno življenje v dvoje.

Na terapijah sva se s partnerko naučila, kako se obvladati med prepirih, ko sva oba razdražena, kako se umiriti, da še bolj ne prizadaneva drug drugega in kako se povezati nazaj. Bolj sva se naučila, kako poskušava vzpostaviti stik po napetih scenah in kako se odzivati en na drugega. Sedaj nama je lepše skupaj.

Na terapijah pri Nadi sem se naučil bolj ceniti, odkril sem ženin jezik ljubezni. Sedaj več tudi treniram, kako ženi izražam več hvaležnosti.

Vzrok za obisk terapije je bila moja prevara. Danes mi je zelo žal, da je prišlo do tega. Ko me je žena zapustila, sem pravzaprav spoznal, kaj sem izgubil in sem jo zelo pogrešal. Spoznal sem, da se moram spremeniti in več vlagati v najin odnos. Na terapija sva z ženo spoznala napake in travme drug drugega, ki so nama povzročale težave. Skupaj smo jih predelali in bilo nama je lažje. Pomagal nama je iskren pogovor in vzpodbude terapevtke.

Na terapijo sva prišla zaradi prevare. Porušilo se je zaupanj, občutek varnosti in avtomatsko sem se odločila ,da odidem.

Po določenem času ločenega življenja pa sva spoznala, koliko si pravzaprav drug drugemu pomeniva. Zaradi ljubezni, ki je bila kljub prevari med nama še vedno prisotna, sva se odločila, da poskusiva vzpostaviti nov, boljši odnos. Bolečina, ki naju je doletela, naju je opozorila, da nekaj ni tako kot naj bil bilo. Odločila sva se za terapijo, ki nama je v veliko pomoč in najin odnos in življenje sta postala veliko lepša in boljša.

Spoznala sva, da sva zaradi neznanja in nezadovoljenih ter čustvenih ran iz otroštva , velikokrat nezavestno  ravnala napačno. Zaradi prevelikega obsega dela, sva si posvečala premalo časa in najin odnos je počasi pešal.

Šele iz bolečine, ki naju je doletela, sva se naučila, da ni nič samoumevno in da je prav ta posledica prave ljubezni.

Najbolj nama je pomagalo sočutno spremljanje, poslušanje in razumevanje najinih težav, ki jih v tako težki situaciji nisva bila sposobna premagati oz. se soočiti z njimi, saj je bila bolečina prehuda. S terapevtsko pomočjo dr. Nada Trtnik,  ki je izredno sočutna in z veliko pozitivne energije, smo pogledali resnici v oči, se soočili s težavami in bolečino ter poiskali vzroke zanjo. Odprli in varno smo predelali “kovčke iz otroštva”, ki so vplivali na najino sedanjost in sledilo je veliko olajšanje.

Ugotovila sva, da ko si dejansko pogledaš v srce, se prebudiš in to sva tudi potrebovala. Spoznala sva, da je odnos živ in da za obstoj potrebuje dnevno nego ter ustrezno znanje, ki ga v toku naših terapevtskih srečanj pridobivamo.

Za naju je to ena velika izkušnja, ki nama je dala priložnost za preoblikovanje najine prihodnosti.

S psihoterapijo se srečujem prvič in moram priznati, da je name naredila izredno dober vtis,  čeprav  sem  o nji vedela zelo malo in nisem imela nobene predstave, kako to poteka.

Menim, da bi najino težavo brez strokovne pomoči -dr.Nade težko rešila.

Terapevtski inštitut-Odnos bi priporočila vsakemu posamezniku oz.paru, ki si želi izboljšati odnos in ki se znajde v kakršnihkoli težavah, saj se lahko edino s strokovno usposobljeno osebo kot je dr.Nada, ki ima res sočuten   in   veder   izraz,   lahko   sooči   z določeno težavo in bolečino, ki je glavna hrana vsake ljubezni.

Mislim pa, da je uspešen rezultat odgovoren vsak posameznik zase. Potrebno je vložiti veliko truda, vztrajati in se predvsem soočiti in sprijazniti z določenimi težavami, ki so velikokrat neprijetne in zelo boleče. Želja in volja po spremembi mora biti res velika, ker če tega ni, ti ne more pomagati niti najboljši terapevt.

Po terapiji pri Nadi sva se z možem več pogovarjala. V najinem odnosu je zdaj več dobre volje in drobnih pozornosti. Optimistično za naprej.

S partnerjem sva se oba strinjala, da morava nekaj narediti okrog naju. Namreč,  povsem sva se odtujila, za vsako malenkost sva se skregala, sploh se nisva znala več pogovarjati. Kregala in zmerjala sva se tudi pred otroki ali pa po cele dneve nisva govorila. Intimna sva bila vedno manj, včasih ni bilo med nama intime po tedne Težko sva načrtovala prosti čas, vsak si ga je želel zase, skupnih aktivnosti sva se izogibala. Večkrat sva razmišljala, da bi se razšla. Kar naprej sva si očitala stare zamere in kot da bi si merila moči za prevlado. Doma je bilo slabo vzdušje, najino kreganje je vplivalo tudi na otroke, ki so bili vedno bolj nemirni. Našla sva si vsak svoj »hobi«, katerega sva potem en drugemu očitala. Pozornosti npr. ob rojstnih dnevih si nisva izkazovala, nič več se nisva smejala in hecala.

Sprva je bilo na terapijah kar težko, saj nisva navajena govoriti tako osebnih stvari, izražati občutkov, si izkazovati pozornosti (npr. zahvale), se gledati v oči. Bolj ko smo se pogovarjali, bolj so se odpirale »boleče« teme. Vendar pa sva si kar oddahnila, ko sva se o tem z nekom pogovorila, da nisva tega več zadrževala v sebi.

Najtežje mi je bilo spoznanje, da moram sama spremeniti svoje vzorce vedenja, kar bo vplivalo tudi na partnerja. To mi še vedno uspeva povsem, dostikrat se ujamem v »stare« navade.

Na terapijo me je napotila osebna zdravnica po psihičnem zlomu zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu in slabih družinskih odnosih. Na terapiji sem postala samozavestnejša. Postala sem tudi bolj odločna in izgradila več zaupanja vase.

Bila sem depresivna, brez volje, izgorela. Jemala sem antidepresive. Nisem imela volje ne v službi, ki je bila odgovorna in zahtevna, ne pri možu doma. Ko sem prišla v tem stanju k Nadi, sem imela občutek, kot da mi je s toplimi, ljubečimi očmi pobožala mojo dušo in ji vlila življenje, ki je v meni usihalo DVAJSET LET, kot mati, ki ljubeče stisne svojega komaj rojenega otroka in mu daje prvo toplo popotnico v novo in samostojno življenje.

Sprejela sem sebe in svet – ljudi, ki me obdajajo.

Nadine besede in spodbude mi odzvanjajo zjutraj, ko se zbudim in mi dajejo smisel in voljo do življenja. Oglasijo se v težkih trenutkih, varujejo me, da ne otrpnem, da vztrajam v svoji notranji moči.

Težave so bile, so in bodo, ko najdeš sebe, svoj mir, ki ga vsi iščemo v tem napetem življenju, dobiš spet smisel življenja in moč, da usmerjaš sebe skozi preizkušnje. Spopadaš se spet lahko s strahom, tesnobo, ki je sodobni rak naših duš in ujetost, ki ji vsi poskušamo uteči.

Sama ne bi zmogla, hvaležna sem Nadi, da mi je prisluhnila, me vodila in mi pomagala.

Pokličite me