Dinamika med željo po bližini in strahom pred njo
Številne raziskave potrjujejo, da se veliko ljudi v odnosih znova in znova znajde v isti boleči dinamiki, v kateri eden hrepeni po bližini, drugi pa se ji začne umikati.
V odnosih med odraslimi se pogosto srečujemo z dinamiko, ki se začne z močno privlačnostjo in občutkom povezanosti, a se sčasoma zaplete v nerazumevanje, oddaljevanje in čustveno bolečino. Ta dinamika govori o priložnosti za rast, preseganje preteklih nerazrešenih odnosov, ki smo jih imeli z za nas pomembnimi osebami.
V ozadju takšnih odnosov pogosto delujejo različni stili navezanosti, ki vplivajo na to, kako posameznik doživlja bližino, varnost in odnos kot tak. V odnosih se lahko sčasoma pokažejo razlike v tem, koliko bližine kdo zmore in kako se z njo sooča. Ko se srečata želja po povezanosti in strah pred njo, nastane dinamika, ki je lahko močna, a tudi zelo nestabilna.
V okviru teorija navezanosti poznamo različne stile navezanosti. V nadaljevanju bom predstavila prevladujoče štiri stile navezanosti. Verjamem, da ima vsaka oseba v sebi lahko vse stile navezanosti, vendar je pogosto eden prevladujoči.
1. Varen stil navezanosti (Secure Attachment Style)
To je najbolj reguliran in zdrav stil nevezanosti. Oseba, ki je varno navezana se počuti udobno z bližino in hkrati zna biti sama in v odnosu. Je sposobna jasno izražati svoje potrebe ter zaupa drugim. V odnosu je stabilna, dosledna, čustveno dostopna in čustveno podporna.
V odnosu se počuti udobno ko živi bližino s partnerjem in tudi ko je sama in živi svoje življenje izven odnosa. Ob temu nima izrazitega strahu pred zapuščenostjo ali izgubo sebe. Sposobna je prepoznavati in regulirati lastna čustva ter jih jasno in neposredno izražati. Obenem je odprta za potrebe drugega in se nanje odziva na čustveno dostopen in empatičen način.
V odnosu je takšna oseba običajno stabilna, dosledna in zanesljiva, kar ustvarja občutek varnosti tudi pri partnerju. Jasno pove, kdaj si želi bližine, daje pobude za stik, se odziva na potrebe po odnosu, bližini, ki jo izraža partner. Ima svoje hobije, delo, ki ga izpolnjuje, vendar zna uravnotežiti čas za delo in čas za odnos, tako da ne daje preveč dela v prostor, ki je namenjen odnosu in obratno, ne zanemarja dela, ker bi se hotel zliti in vse početi skupaj s partnerjem.
2. Anksiozni stil (Anxious Attachment Style)
Oseba doživlja v odnosih močno željo po bližini in obenem močan strah pred izgubo, oddaljevanju. V odnosu potrebuje potrditev, je občutljiva na oddaljevanje, hitro investira svoje čustva, ko zazna potencial v odnosu in je partner še daleč izven globoke povezanosti. Lahko “preveč razmišlja” o odnosu in partnerju. V odnosu išče stik, težko prenaša nejasnost in hitro zazna nevarnost pred izgubo bližine. Posledično lahko zaradi strahu pred izgubo stika vedno več energije vlaga v odnos in povečuje vedenja približevanja (protestna vedenja) oz. vlaga preveč pobud, časa, energije v odnos iz strahu pred izgubo bližine. Včasih se lahko zlije z odnosom in pretirano opušča stvari, ki ga drugače izpolnjujejo izven odnosa.
3. Izogibajoči stil (Dismissive-Avoidant Attachment Style)
Oseba z prevladujočim izogibajočim stilom navezanosti ima izrazito močno željo po samostojnosti in ima tendenco, da se izogiba bližini. Zanj je značilno, da ko je v odnosu, izraža željo po povezanosti, ki pa se spremeni v nezavedni strah, ko se odnos poglablja. V odnosu poudarja neodvisnost, težko izraža čustva, minimizira pomen odnosov in se ob pritisku zapira, oddaljuje. V odnosu ustvarja in vzdržuje distanco, ob čustvenem približevanju se umika in navzven deluje, kot da je »vse ok«. Takšna oseba ima običajno dosti dela, redno službo, po službi dodatna izobraževanja, veliko prijateljev, športnih aktivnosti, kar mu omogoča, da se konstantno preokupira, tako si ustvarja možnosti za izhode iz odnosa, da se mu ni treba zares soočiti z bližino.
4. Dezorganizirani stil (Fearful-Avoidant Attachment Style)
Oseba si hkrati želi bližino IN se je boji. Za osebo s prevladujočim dezorganiziranim stilom navezanosti je značilna notranja razklanost, v kateri si želi bližine in se je boji, kar lahko izgleda, da vabi v bližino in odnos in obenem sabotira, izgine, se zapre (jo-jo dinamika). V odnosu se ta razklanost lahko kaže v nepredvidljivem vedenju, v katerem lahko izraža močna čustva in se hkrati umika v delo. Pogosto ima oseba v notranje-psihični strukturi travmatično odnosno zgodbo iz otroštva, v kateri je bila zanj pomembna oseba (oče, mati) hkrati vir varnosti in vir bolečine, strahu. Ista oseba je bila zanj vir tolažbe in vir stresa, grožnje. Oseba je v odnosu en dan zelo topla, drugič izgine. Gre hkrati proti ljubljeni osebi in se hkrati oddaljuje.
Ključ dobrega odnosa je sposobnost vzdrževanja čustvene povezanosti skozi čas, ne le njeno začetno vzpostavljanje.
V nadaljevanju prikazujem primere odnosov, v katerih se sračata srečata anksiozni in izogibajoči stil navezanosti.
Miro in Nina
Miro in Nina sta imela kratkotrajno zvezo, ki se je po dveh mesecih zaključila.
Spoznala sta se preko Tinderja. Oba sta bila ločena, izobražena, socialno aktivna in z vzpostavljenimi karierami.
Na začetku odnosa je Miro izrazil željo, da ne bi več dopisovala z drugimi na portalu za zmenke, kar je lahko delovalo kot signal ekskluzivnosti. Hkrati pa Nini ni izražal posebne čustvene naklonjenosti ali občutka, da je zanj posebna.
Nina je po enem mesecu srečevanj prenehala z drugimi zmenki in začela bolj čustveno vlagati v odnos.
V prvem mesecu sta si redno pisala (1–2x dnevno), se srečevala dvakrat tedensko in imela približno en telefonski pogovor na teden. Na videz je odnos deloval kot razvijajoča se povezanost.
Sčasoma pa so se začele kazati razlike v doživljanju bližine.
Miro je srečanja časovno omejeval. Že kmalu po začetku zmenka si je organiziral druge obveznosti, s čimer je omejil prostor za poglabljanje odnosa. Nina si je želela več skupnega časa in več spontanosti.
Ko je Nina izražala, da ji je z njim lepo, je Miro pogosto odgovarjal z opisom svojih obveznosti, naštevanjem del, ki jih mora še narediti ali utrujenosti, namesto da bi se čustveno odzval na njen stik.
Ko sta začela vključevati več telesne bližine, so bili objemi in poljubi enkrat prisotni, drugič pa odsotni. Miro je odsotnost bližine pripisal Nini (“si zadržana”), čeprav sam ni prevzemal aktivne pobude.
Ko je Nina izrazila potrebo po več bližine in kontinuitete, je Miro to doživel kot pritisk. Namesto pogovora je povečal distanco, ni več predlagal srečanj in se na Ninine pobude odzival z razlago, da nima časa zaradi dela.
Po približno dveh mesecih, ko je Nina ponovno iskreno izrazila, da ji je težko, ker si ni vzel časa zanju, je Miro odnos zaključil z utemeljitvijo, da mu postaja preveč naporen.
Odnos med Nino in Mirom je primer anksiozno-izogibajoče dinamike.
Nina je v odnosu postopoma povečevala bližino, vlaganje in izražanje potreb, Miro pa se je ob tem začel umikati in ustvarjati distanco.
Pomembno je razumeti, da ne gre za vprašanje krivde, temveč za preplet dveh različnih načinov doživljanja bližine.
Nina je imela za sabo dolgoletno partnerstvo, v katerem je več vlagala, kot je dobivala. V procesu psihoterapije je okrepila sebe do te mere, da je zmogla odnos zaključiti.
Ko je vstopila v odnos z Mirom, je hitro prepoznala potencial odnosa in se nanj čustveno navezala. Hkrati pa je bila že bolj zavedna svojih vzorcev.
Prepoznala je, da dobiva premalo, ima tendenco, da bi dala več, da bi bila izbrana in da se lahko ponovno znajde v znani dinamiki.
To je tudi jasno izrazila Mirotu. Povedala mu je, da takšen obseg stika zanjo ni dovolj za partnerski odnos, temveč bi ustrezal le bolj površinski ali občasni obliki odnosa.
Kljub temu je v njej ostajalo hrepenenje po bližini, kar je ustvarjalo notranji konflikt.
Miro ima za sabo dolgoletno partnersko zvezo, v kateri je bil sprva zvest, kasneje pa je vstopal v odnose z drugimi ženskami. V zadnjih letih zveze je tudi partnerka vstopila v afero, kar je vodilo v razhod.
Čeprav si sam ni predstavljal, da se bo odnos končal, je po ločitvi vstopal v več kratkotrajnih odnosov, med drugim tudi v vlogo ljubimca poročene ženske, mu je kar omogoča bližino z vgrajeno distanco.
Takšni odnosi so za izogibajoče navezanega posameznika pogosto varni, saj omogočajo stik brez polne čustvene izpostavljenosti.
Ob Nini se je odprla možnost globlje bližine, kar pa je v njem aktiviralo notranji strah. Bližina, ki si jo v osnovi želi, je hkrati postala nekaj, kar ga je začelo preplavljati. Zato se je začel umikati.
Pri Mirotu in Nini ne gre za to, da si eden želi preveč in drugi premalo temveč za to, da imata različno kapaciteto za bližino.
Beno in Zara
Beno in Zara sta v odnosu deset let. Oba sta funkcionalna, uspešna. Kot par navzven delujeta stabilna.
Ko Zara izraža potrebo po bližini, da bi rada, da sta več skupaj, da gresta večkrat na ples, večerje, jo Beno poklopi, minimalizira njeno potrebo in ji reče, da »komplicira«.
Beno svojih frustracij vezanih na odnos ne komunicira direktno, svoja čustva predeluje sam, tako da piše dnevnik, v katerem običajno piše negativne stvari o Zari, ali pa se pogovarja z ChatGpt-jem. Na terapiji mi pove, da se na terasi ure in ure dopisuje s Chatom, ker želi stvari priti do dna. Svojega notranjega sveta pa ne deli z Zaro.
Beno namesto dialoga v odnosu skozi leta razvija in utrjuje notranjo distanco, fantazira o svobodi, kako bi sam počel več stvari, ki ga veselijo, če nebi bil z njo.
Beno v odnosu ni bil navajen prenašati občutka frustracije in zdržati s frustracijo v stiku. Navajen je bil, da ko je težko, da je sam s sabo in se na ta način regulira.
To je primer čustveno nedostopnega partnerja v dolgotrajni zvezi, v kateri je odnos brez odzivnosti, kar odpira prostor čustvene osamljenosti v odnosu.
Zara v odnosu postopoma začne doživljati vse večjo čustveno osamljenost. Čeprav sta z Benom skupaj, se v odnosu ne počuti zares videna, slišana ali čustveno dosegljiva. Njene potrebe po bližini, skupnem času in doživljanju odnosa kot prostora povezanosti ostajajo neodgovorjene ali minimizirane.
Ko izraža željo po več skupnih trenutkih, bližini ali aktivnostih, kot so ples ali večerje, se ob Benovem odzivu začne spraševati o sebi. Postopoma lahko razvije notranji dialog: Ali sem preveč zahtevna?”, “Ali pričakujem preveč?”, “Ali bi morala biti bolj zadovoljna s tem, kar imam?”
Namesto da bi bile njene potrebe prepoznane kot legitimne, jih začne sama zmanjševati ali dvomiti vanje. Hkrati pa njena potreba po bližini ne izgine, temveč ostaja prisotna in lahko postaja še intenzivnejša.
Zara se tako znajde v notranjem konfliktu, v katerem na eni strani hrepeni po bližini, povezanosti in skupnem doživljanju odnosa, na drugi strani pa se prilagaja dinamiki, v kateri za to bližino ni prostora.
Sčasoma lahko postaja vse bolj frustrirana, žalostna ali vdana v usodo, vendar pogosto še vedno vztraja v odnosu, saj upa, da se bo partner odprl ali da se bo odnos spremenil.
Takšna dinamika ustvarja odnos, v katerem je en partner čustveno nedostopen, drugi pa vse bolj osamljen kljub temu, da sta formalno v zvezi.
Luka in Maja
Luka in Maja sta partnerja in hkrati soustanovitelja družinskega podjetja, ki ga uspešno vodita že več let. Oba sta delovna, ambiciozna in navzven delujeta kot usklajen in povezan par.
V poslovnem okolju sodelujeta učinkovito, v zasebnem odnosu pa se postopoma kažejo razlike v doživljanju bližine.
Luka si v odnosu želi več čustvene povezanosti, pogovorov in skupnega časa izven dela. Ko Maja ostaja osredotočena na obveznosti ali se po napornih dneh umika vase, začne Luka doživljati občutek oddaljenosti.
Luka pogosteje išče stik na način, da predlaga pogovore, odpira teme o odnosu in Maji izraža, da pogreša bližino
Ob tem se lahko v njem aktivirajo misli: “Ali ji nisem dovolj pomemben?”, “Zakaj se mi ne odpre?”.
Maja pa bližino doživlja drugače. Po intenzivnih delovnih dneh potrebuje prostor, umik in čas zase, da se lahko regulira. Lukovo približevanje lahko doživi kot pritisk ali dodatno obremenitev.
V takih trenutkih se umakne, pogovor prestavi ali skrajša, čustvenim temam se izogne.
Njen notranji dialog je lahko: “Zakaj vedno odpira te težke teme?”, “Ne morem ves čas govoriti o odnosu.”, “Potrebujem malo miru.”
Sčasoma se med njima vzpostavi značilna dinamika, v kateri se Luka vse bolj približuje, Maja se vse bolj umika.
Kar pri Luki povečuje občutek negotovosti, pri Maji pa potrebo po prostoru.
Gre za primer anksiozno-izogibajoče dinamike, v kateri anksiozni partner išče več bližine, izogibajoči pa se ob tem vse bolj umika. Ne zaradi pomanjkanja interesa, temveč zaradi omejene kapacitete za čustveno bližino.
Skupni imenovalec vseh treh primerov
Vse tri anskiozno navezane osebe se zaljubijo v partnerjev potencial, saj so inteligentni, funkcionalni, šarmantni ampak čustveno nedosledni.
Potencial ni enak kapaciteti za odnos. To, da nekdo razume odnose, še ne pomeni, da jih zna živeti.
Izogibajoči partner pogosto vzpostavi stik, vendar ga ne zmore vzdrževati skozi čas.
Bolečina anksioznega partnerja ni “preveč”, je pogosto odziv na nedoslednost in neodzivnost, ko bližina ni konsistentna.
Izogibajoči partner ne beži pred partnerjem. Beži pred lastnim občutkom bližine oz. strahom pred bližino.
V psihoterapiji s takimi pari krepimo kapaciteto za varno čustveno povezanost. Učimo se izražati potrebe brez obrambe ter se odzivati na poskuse vzpostavljanja stika. Ključno je tudi razumevanje lastnih navezovalnih vzorcev in zavestna izbira drugačnega vedenja.
Ko se v odnosu srečata oseba, ki hrepeni po bližini in oseba, ki se bližine boji, nastane močna, a nestabilna dinamika.
Problem v takem odnosu ni v tem, da si želimo preveč, problem je, ko želimo od nekoga, ki ne zmore dati dovolj.
Anksiozno-izogibajoča dinamika je ena najpogostejših, a tudi najbolj čustveno zahtevnih kombinacij, saj aktivira najglobje strahove obeh partnerjev. Hkrati pa prav ta dinamika ponuja tudi možnost za pomembno osebno rast, saj vsak od partnerjev skozi odnos prihaja v stik s svojimi temeljnimi vzorci navezanosti.
Anksiozno navezan partner se lahko s pomočjo partnerske ali individualne psihoterapije uči regulirati svoje čustvene odzive, ostati v stiku s sabo tudi ob negotovosti, izražati potrebe na jasen in neobtožujoč način ter postopoma graditi občutek notranje varnosti, ki ni odvisen izključno od odziva drugega.
Izogibajoče navezan partner pa ima priložnost v takem odnosu in tudi s pomočjo psihoterapije razvijati stik s svojimi čustvi, prepoznavati lastne obrambne mehanizme umika, ostajati v odnosu tudi takrat, ko postane čustveno intenziven, ter postopoma graditi kapaciteto za bližino, ki ne pomeni izgube sebe.
Ko oba partnerja prevzameta odgovornost za svoje vzorce in sta pripravljena zavestno delati na sebi, se lahko dinamika, ki je sprva vir bolečine, postopoma preoblikuje v prostor večje varnosti, razumevanja in povezanosti. Takrat odnos ne temelji več na nezavednih reakcijah, temveč na izbiri. Izbiri, da ostanemo, se odpremo in gradimo bližino drugače.
Rast za anksiozno navezanega partnerja
Za anksiozno navezanega partnerja rast v odnosu z izogibovajoče navezanim partnerjem pomeni predvsem učenje drugačne notranje izbire. Izbire, da ne reagira iz strahu pred izgubo ampak iz stika s sabo. To vključuje izbiro, da upočasni in ne deluje impulzivno, ko začuti oddaljevanje. Izbiro, da svojih potreb ne izraža skozi pritisk ali prekomerno prilagajanje. Izbiro, da preverja realnost odnosa (kaj drugi dejansko daje), ne le potenciala. Ter izbiro, da ostane zvest sebi, tudi če to pomeni, da odide iz odnosa, ki ga ne more nahraniti.
S tem anksiozni partner postopoma gradi notranji občutek varnosti, kjer bližina ni več nekaj, kar mora “zadržati za vsako ceno”, temveč nekaj, kar lahko soustvarja z nekom, ki je zanjo enako na voljo.
Rast za izogibovajoče navezanega partnerja
Za izogibajoče navezanega partnerja v odnosu z anksiozno navezanim partnerjem pa rast pomeni predvsem učenje drugačne notranje izbire. Izbire, da ne beži iz odnosa, ko se pojavi bližina, ampak ostaja v stiku tudi takrat, ko mu je neprijetno.
To vključuje izbiro, da prepoznava in poimenuje svoja čustva, namesto da jih potisne v ozadje. Izbiro, da ne uporablja bega v pretirano delo, številne aktivnosti ali umike kot načina regulacije, s katero se distancira od bližine. Izbiro, da se odzove na partnerjeve poskuse povezave, namesto da se umakne. Izbiro, da postopoma dovoljuje bližino, ne da bi to doživljal kot izgubo svoje avtonomije.
S tem izogibajoči partner razvija kapaciteto za odnos, razvija notranjo mišico za sposobnost ostajati v stiku, v bližini. S tem lahko spreminja notranjo zaznavo, da bližina ne pomeni ogroženosti, temveč prostor, kjer lahko ostane v stiku s sabo in hkrati z drugim.
Ko se v odnosu srečata anksiozno in izogibajoče navezan partner, se ne srečata le dve osebi, temveč tudi dva različna načina doživljanja bližine. Rast za oba pomeni učenje nove izbire. Anksiozni partner izbira, da ostaja v stiku s sabo in ne izgublja sebe v strahu pred izgubo odnosa, izogibajoči partner pa izbira, da ostaja v odnosu tudi takrat, ko bližina postane neprijetna.
Šele ko oba začneta prevzemati odgovornost za svoje vzorce in zavestno izbirata drugačno vedenje, se lahko dinamika, ki je bila prej vir bolečine, začne preoblikovati v prostor večje varnosti, stabilnosti in povezanosti.
Takrat odnos ne temelji več na nezavednih reakcijah, temveč na zrelosti, na izbiri, da bližino ne le iščemo ali se ji izogibamo, temveč jo znamo skupaj ustvarjati.
Z ljubeznijo,
dr. Nada Mirnik, psihoterapevtka
O avtorici:
Dr. Nada Mirnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. V svoji 20 letni karieri izvaja psihoterapije za posameznike, pare in družine. S strokovnostjo in toplino spremlja kliente pri soočanju z izzivi ter izboljševanju medosebnih odnosov.
Vodi tudi terapevtske in podporne skupine za ženske, pare, samske ter odrasle otroke alkoholikov. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, v katerem klienti lahko raziskujejo svojo notranjost ter gradijo globlje in bolj avtentične odnose.
Kot gostujoča strokovnjakinja sodeluje v številnih radijskih in televizijskih oddajah na RTV SLO, Planet TV, Pop TV. Z njo sodelujejo tudi revije, kot so Ona plus, Jana, Naša žena. Več o njenem delu in pristopu si lahko preberete na https://odnos.org/o-meni/.
