Psihoterapevtski pogled na estetske posege, samopodobo in sodobno družbo
Popravljamo obraz ali občutek vrednosti?
Živimo v času, ko je videz postal zelo glasen. Obrazi so zglajeni, telesa oblikovana, fotografije filtrirane, podoba skrbno izbrana. Estetski posegi, presaditve las, podaljševanje trepalnic, podaljšani nohti, korekcije vek, vse to je danes dostopnejše kot kadarkoli prej.
Kot psihoterapevtka in strokovnjakinja za odnose ob tem ne čutim panike. Lepota ni nov pojav. Idealizacija podobe spremlja človeštvo že tisočletja. Razlika danes ni v tem, da si želimo biti lepi, razlika je v tem, da lahko videz skoraj neomejeno prilagajamo in da živimo v izrazito vizualni kulturi, kjer je vidnost pogosto povezana z vrednostjo.
Ključno vprašanje zato ni: Ali je estetski poseg prav ali narobe?
Ključno vprašanje je: Iz kakšnega motiva delujemo?
Lepota skozi zgodovino ni nič novega pod soncem
Če pogledamo zgodovino, ugotovimo, da so se ljudje vedno upodabljali lepše, kot so bili v resnici. Vladarji so na reliefih in kipih prikazani mlajši, močnejši, bolj popolni. Idealizacija telesa je bila simbol moči in statusa.
Tudi barvanje las je bilo nekoč povezano z igralkami ali marginaliziranimi skupinami, danes pa je popolnoma normalizirano, tako pri ženskah kot pri moških. Kar je bilo nekoč označeno kot »pretiravanje«, danes postane vsakdan.
To nam pove nekaj pomembnega, in sicer da je želja po izboljšanju videza univerzalna. Oblika se spreminja, motivi pa ostajajo podobni in jih čutimo v obliki želje po pripadnosti, privlačnosti, moči, sprejetosti.mveč nepredelanega občutka krivice in nemoči prejšnje generacije.
Psihološki motivi, ki se skrivajo za vprašanjem »Zakaj se želimo “popraviti”?«
V svoji psihoterapevtski praksi opažam, da motivi niso enoznačni. Pogosto gre za preplet več plasti.
1. Želja po boljšem počutju v lastni koži
Mnogi posamezniki preprosto povedo: »Ko se pogledam v ogledalo, si želim biti bolj zadovoljen/-a s tem, kar vidim.«
To je legitimna želja. Telo je del naše identitete. Če neka telesna značilnost povzroča dolgotrajno nelagodje, je lahko poseg razbremenjujoč.
Spominjam se posameznice, ki je dolga leta razmišljala o operaciji povešene veke. Ni šlo za modno muho. Želja je zorela skoraj desetletje. Ko se je odločila za poseg, je po njem občutila mir, ne evforije, temveč tiho olajšanje. Ni začela načrtovati novih sprememb. Tu je šlo za dozorelo odločitev, ne za regulacijo notranje praznine.
2. Strah pred zavrnitvijo
V praksi opažam, da ima strah pred zavrnitvijo pogosto večjo moč kot hrepenenje po potrditvi.
Hrepenenje po potrditvi je naravno. Vsi si želimo biti opaženi. Strah pred zavrnitvijo pa je globlji in pogosto povezan z zgodnjimi izkušnjami.
Posameznik, ki v otroštvu ni doživel stabilnega občutka »V redu si takšen, kot si,« lahko kot odrasel razvije notranje prepričanje: »Če nisem dovolj dober, bom izključen.«
Estetski poseg lahko takrat postane način zmanjševanja tveganja zavrnitve.
3. Regulacija samopodobe
Razlika med zdravo odločitvijo in notranjo negotovostjo je pogosto v tem, kaj se zgodi po posegu.
- Če želja dozori in poseg prinese dolgoročen mir, govorimo o svobodni izbiri.
- Če zadovoljstvo traja kratek čas in se hitro pojavi nova potreba po izboljšavi, gre pogosto za regulacijo notranje nestabilnosti.
Delala sem z moškim, ki se je odločal za presaditev las. Plešavost je pri njem sprožala močan občutek izgube nadzora in sramu. Poseg je zanj simboliziral povrnitev moči. V terapevtskem procesu sva raziskovala, ali gre za estetsko željo ali za globlji strah pred izgubo vrednosti. Ko je prepoznal svoje motive, se je za poseg odločil mirneje in po njem ni čutil potrebe po dodatnih spremembah.
Drugače je pri posameznikih, kjer poseg postane del cikla: »Kaj še lahko izboljšam?« Takrat telo postane projekt brez konca.
Socialna omrežja in kultura primerjanja
Danes smo vsakodnevno izpostavljeni idealiziranim podobam. Filtri, popolna svetloba, izbrani trenutki sreče. Človek je po naravi radoveden in primerjalen. Ko so merila uspeha in lepote stalno pred našimi očmi, se lahko vsakdanja realnost zdi premalo.
Problem ni v tem, da obstajajo lepi ljudje. Problem nastane, ko začnemo vrednost enačiti z vidnostjo.
V kulturi, kjer so všečki merljiva enota potrditve, postane zunanjost hitro dostopna pot do občutka uspeha.
Med moškimi in ženskami so različni pritiski a podoben mehanizem
Pri moških je plešavost pogosto simbol staranja. Lahko sproži občutek izgube moči ali konkurenčnosti. Presaditev las ni nujno izraz nečimrnosti, ampak poskus povrnitve nadzora.
Pri ženskah je pritisk pogosto kolektiven. Določena oblika ustnic, trepalnic, postave postane norma. Če ne ustrezaš normi, se lahko pojavi občutek izključenosti.
Psihološki mehanizem pa je pri obeh spolih podoben in se kaže v regulaciji samopodobe in občutka vrednosti.
Anksioznost in vprašanje kdaj je dovolj dobro
Estetski posegi lahko kratkoročno zmanjšajo anksioznost. Oseba se počuti varneje v socialnih situacijah.
Če pa je v ozadju globoko notranje nezadovoljstvo ali porušena samopodoba, se kmalu pojavi novo vprašanje: »Je to dovolj?«
In prav to vprašanje je lahko izvor nove anksioznosti.
Odnosi in ranljivost
Ko preveč poudarjamo popolnost, lahko nehote otežimo intimnost. Zrel odnos ne temelji na brezhibnosti, temveč na sprejemanju nepopolnosti.
Če verjamemo, da bomo ljubljeni samo, ko smo brez napak, se težko pokažemo v ranljivosti. Intimnost pa se rodi prav v dovoljenju, da smo nepopolni in kljub temu sprejeti.
Primer psihoterapevtske podpore pri odločitvi za odstranitev znamenja
Delala sem s posameznico, ki je želela odstraniti znamenje na obrazu. Znamenje je bilo majhno, a zanjo simbol dolgoletne zadrege. V terapevtskem procesu sva raziskovali, ali je želja povezana z notranjo sramoto ali zgolj z estetskim nelagodjem.
Ko je prepoznala, da jo znamenje že od adolescence spominja na posmehovanje vrstnikov, je poseg dobil drugačen pomen. Ni šlo za bežanje pred sabo, temveč za zapiranje stare zgodbe. Po odstranitvi ni iskala novih sprememb. Zgodba se je zaključila.
Kam gremo kot družba?
To doživljam kot razvojno fazo. Družba se močno razvija na področju telesne estetike, hkrati pa tudi na področju čustvene ozaveščenosti.
Vedno bodo obstajali ekstremi, ki vzbujajo skrb. A verjamem, da se bomo učili ravnotežja.
Ljudje smo vizualna bitja. To se ne bo spremenilo. Vprašanje pa je, do kakšne mere bomo znali ob vizualni perfekciji razvijati tudi notranjo stabilnost.
Vprašanje motiva
Kot psihoterapevtka ne sodim estetskih odločitev. Vem pa, kako pomembno je vprašanje motiva.
Pred posegom si je vredno zastaviti dve vprašanji:
- To delam iz svobodne želje ali iz strahu?
- Ali brez tega še vedno čutim, da sem dovolj?
Zunanjost lahko v današnjem času z izbiro, ki jo imamo na voljo, izboljšamo razmeroma hitro. Notranja vrednost pa se gradi v odnosih, skozi sprejetost, rast in predelavo starih ran.
In prav tam, v občutku, da smo dovolj tudi brez popravkov se začne prava stabilnost samopodobe.
Z ljubeznijo,
Dr. Nada Mirnik, psihoterapevtka, zakonska in družinska terapevtka
O avtorici dr. Nadi Mirnik
Dr. Nada Mirnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. S svojo strokovnostjo in toplino pomaga posameznikom, parom in družinam pri premagovanju izzivov ter izboljšanju medosebnih odnosov. Vodi tudi skupine za ženske, pare, samske in odrasle otroke alkoholikov. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, kjer klienti lahko raziskujejo svojo notranjost in gradijo globlje, bolj avtentične odnose. Več o njenem delu in poslanstvu si preberite na povezavi www.odnos.org/o-meni/
