Bila sem depresivna, brez volje, izgorela. Jemala sem antidepresive. Nisem imela volje ne v službi, ki je bila odgovorna in zahtevna, ne pri možu doma. Ko sem prišla v tem stanju k Nadi, sem imela občutek, kot da mi je s toplimi, ljubečimi očmi pobožala mojo dušo in ji vlila življenje, ki je v meni usihalo DVAJSET LET, kot mati, ki ljubeče stisne svojega komaj rojenega otroka in mu daje prvo toplo popotnico v novo in samostojno življenje.
Sprejela sem sebe in svet – ljudi, ki me obdajajo.
Nadine besede in spodbude mi odzvanjajo zjutraj, ko se zbudim in mi dajejo smisel in voljo do življenja. Oglasijo se v težkih trenutkih, varujejo me, da ne otrpnem, da vztrajam v svoji notranji moči.
Težave so bile, so in bodo, ko najdeš sebe, svoj mir, ki ga vsi iščemo v tem napetem življenju, dobiš spet smisel življenja in moč, da usmerjaš sebe skozi preizkušnje. Spopadaš se spet lahko s strahom, tesnobo, ki je sodobni rak naših duš in ujetost, ki ji vsi poskušamo uteči.
Sama ne bi zmogla, hvaležna sem Nadi, da mi je prisluhnila, me vodila in mi pomagala.