Po terapiji pri Nadi sva se z možem več pogovarjala. V najinem odnosu je zdaj več dobre volje in drobnih pozornosti. Optimistično za naprej.
S partnerjem sva se oba strinjala, da morava nekaj narediti okrog naju. Namreč, povsem sva se odtujila, za vsako malenkost sva se skregala, sploh se nisva znala več pogovarjati. Kregala in zmerjala sva se tudi pred otroki ali pa po cele dneve nisva govorila. Intimna sva bila vedno manj, včasih ni bilo med nama intime po tedne Težko sva načrtovala prosti čas, vsak si ga je želel zase, skupnih aktivnosti sva se izogibala. Večkrat sva razmišljala, da bi se razšla. Kar naprej sva si očitala stare zamere in kot da bi si merila moči za prevlado. Doma je bilo slabo vzdušje, najino kreganje je vplivalo tudi na otroke, ki so bili vedno bolj nemirni. Našla sva si vsak svoj »hobi«, katerega sva potem en drugemu očitala. Pozornosti npr. ob rojstnih dnevih si nisva izkazovala, nič več se nisva smejala in hecala.
Sprva je bilo na terapijah kar težko, saj nisva navajena govoriti tako osebnih stvari, izražati občutkov, si izkazovati pozornosti (npr. zahvale), se gledati v oči. Bolj ko smo se pogovarjali, bolj so se odpirale »boleče« teme. Vendar pa sva si kar oddahnila, ko sva se o tem z nekom pogovorila, da nisva tega več zadrževala v sebi.
Najtežje mi je bilo spoznanje, da moram sama spremeniti svoje vzorce vedenja, kar bo vplivalo tudi na partnerja. To mi še vedno uspeva povsem, dostikrat se ujamem v »stare« navade.