Konec oktobra, ko prižgemo sveče za tiste, ki smo jih imeli radi, se marsikdo tiho vpraša tudi o sebi. Koliko časa še imam? Kaj bo ostalo za mano?
V tem članku boste izvedeli:
- zakaj nas žalovanje po smrti staršev tako močno sooči z lastno minljivostjo,
- kako se misel na smrt spreminja, ko odhajajo stari starši in potem starši,
- zakaj se v srednjih letih pogosto zgodi notranji pretres,
- kaj nas lahko o slovesu nauči jesen,
- kako lahko pomaga individualna psihoterapija, ko žalost ostane zaklenjena.
Jesen, ki nas povabi k spominu
V dnevih okoli 1. novembra obiskujemo grobove tistih, ki so nam veliko pomenili. Nesemo jim rože, prižgemo svečko, pobrišemo listje s plošče. Ljudje, ki se vse leto ne srečajo, stojijo drug ob drugem pred istim grobom. Otroci sprašujejo, kdo je bil dedek, ki ga niso poznali. Odrasli se spomnijo vonja mamine kuhinje ali očetovih rok, ki so popravljale kolo.
Mislim, da je 1. november eden redkih dni v letu, ko si dovolimo žalovati na glas. Ne skrivamo solz, ne hitimo naprej. In prav v tem tihem postanku pred grobom se marsikdaj oglasi še ena misel, ki je običajno ne izgovorimo. Tudi jaz bom nekoč tu.
Zunaj medtem odpada listje. Narava nam vsako leto znova pokaže, da je slovo del življenja. A pokaže še nekaj, na kar v žalosti radi pozabimo. Pod odpadlim listjem nekaj ostane.
Dokler so pred nami še drugi
Pri svojem psihoterapevtskem delu pogosto opažam, da misel na lastno smrt dolgo držimo na varni razdalji. Dokler imamo žive stare starše, je smrt nekaj, kar se zgodi njim, tam daleč, v neki drugi generaciji. Pred nami stojijo oni, za njimi starši, šele potem mi.
Ko umrejo stari starši, se vrsta premakne. Na čelu so zdaj naši starši. Gledamo, kako se starajo, kako potrebujejo vse več pomoči, kako pozabljajo imena. In nekje v ozadju že slutimo, kaj to pomeni.
Ko pa umre zadnji od staršev, pred nami ni nikogar več. Ena izmed klientk mi je to opisala zelo preprosto: »Kot da bi stala na peronu in bi odpeljal zadnji vlak pred mojim. Zdaj sem na vrsti jaz.«
Zato žalovanje po smrti staršev ni samo žalost zaradi izgube. Je tudi srečanje z lastno minljivostjo, ki je prej nismo hoteli videti.
Ko se smrt prvič dotakne mladih
Z minljivostjo se ne srečujemo samo v srednjih letih. V terapijo prihajajo tudi najstniki, ki so doživeli bolečino izgube ob smrti ljubljenih oseb.
Tina je imela šestnajst let, ko ji je umrla babica. Pri njej je preživljala popoldneve po šoli, ker sta bila starša v službi. Doma so po pogrebu hitro začeli govoriti o drugih stvareh, Tina pa je ponoči ni mogla spati. Prvič je pomislila, da bodo nekega dne umrli tudi mama in oče. In ona sama.
V terapiji ni potrebovala odgovorov. Potrebovala je prostor, kjer lahko pove, da jo je strah, in da to ni nič narobe. Ko je začela o babici pripovedovati zgodbe, se je strah počasi umaknil hvaležnosti. »Babica me je naučila pletenja. Ko pletem, je malo z mano.«
Pomembno pa je, da mladih ob izgubi ne pustimo samih z bolečimi občutki žalovanja. Tudi če mislimo, da jih s pogovorom o smrti obremenimo, jih pogosteje bolj obremeni molk in izogibanje temi žalovanja.
Mojca in recepti v zvezku
Mojca je bila stara šestinpetdeset let, ko ji je umrla mama. Oče je umrl že pred leti. Prva dva meseca je delovala, kot se od nje pričakuje. Uredila je pogreb, papirje, hišo. Sodelavcem je govorila, da je v redu.
Nato je v predalu našla star zvezek z mamino pisavo. Recepti za potico, za jabolčni zavitek, za čaj proti kašlju. Ob robu opombe: »Mojca ima rada bolj sladko.« Sedla je na tla kuhinje in jokala, kot ni jokala na pogrebu.
V terapiji je prišla na dan še druga plast. Mojca ni žalovala samo za mamo. Žalovala je tudi za tistim, kar ni bilo izrečeno. Za pogovorom, ki ga nikoli nista imeli. Za občutkom, da ji je dala mama vedeti, da ji je mar zanjo, da jo ima v mislih. In sredi vsega jo je presenetila misel: »Kdo bo pa v mojem zvezku receptov prebral, da ima rad bolj sladko?«
Pomembno pa je, da Mojca ni ostala sama v teh mislih. Ko je žalost dobila prostor, se je pred njo odprlo vprašanje. Kaj bi jaz rada, da ostane za mano? Zamislila se je in v odnos z otrokoma vnesla obred, da vsak marec, ko bi mama praznovala rojstni dan, skupaj pečejo mamino potico. In zvezek dobiva nove strani.
Kriza srednjih let ni samo kriza
Izraz kriza srednjih let je že leta 1965 uvedel psihoanalitik Elliott Jaques. Opazil je, da se okoli štiridesetega leta pri mnogih pojavi nemir, ki ima v ozadju prav zavedanje smrti. Do takrat čas teče od rojstva naprej. Potem ga začnemo šteti od konca nazaj.
Telo nam to jasno sporoča. Koleno se oglasi po teku, očala za branje postanejo nujna, okreva se počasneje. Vemo, da staranja ne moremo ustaviti, lahko pa še veliko naredimo za svoje zdravje in kakovost življenja. In čeprav določene bolečine, ki se oglašajo v naših telesih skozi čas, niso nič nenavadnega, nas lahko zelo prestrašijo.
Strah pred minljivostjo se lahko izraža tudi kot nemir, razdražljivost, praznina ali želja po velikih spremembah, da želimo spremeniti službo, partnerja, ves način življenja. Ali pa se kaže kot utrujenost in praznina, ki ji ne znamo dati imena.
Tudi sama se pri dvainpetdesetih letih vedno bolj zavedam sprememb, ki jih prinaša staranje. Koža ni več tako napeta, mišična moč se spreminja in telo potrebuje drugačno skrb kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Čeprav sem telesno aktivna, rada hodim v hribe in skrbim za svoje zdravje, vem, da staranja ne morem ustaviti. Lahko pa vplivam na to, kako skrbim zase, kako preživljam svoj čas in koliko pozornosti namenjam odnosom, ki so mi pomembni.
Andrej, ki je hotel vse na novo
Andrej je bil star sedeminpštirideset let, ko je prišel v terapijo. Rekel je, da ga žena ne razume, da ga služba duši in da razmišlja, da bi vse pustil in odšel. O očetu, ki je umrl pred dobrim letom, je spregovoril šele na tretjem srečanju. Mimogrede, kot da ni pomembno.
Postopoma se je pokazalo, da je očetova smrt v njem odprla nekaj, česar ni znal ubesediti. Oče je vse življenje garal in čakal na penzijo, ki je potem trajala le dve leti. Andreja ni bilo strah, da bo umrl. Strah ga je bilo, da bo umrl tako kot oče, ne da bi kdaj zares živel.
Ko je to začutil, mu ni bilo več treba bežati. Ni zapustil žene. Z njo je prvič govoril o očetu in o svojem strahu. Spremenil je nekaj stvari v službi in si vzel čas za kolo, ki ga je imel v kleti deset let. Rekel je: »Mislil sem, da potrebujem novo življenje. Potreboval sem samo, da živim tega, ki ga imam.«
Kaj nas o slovesu uči jesen
Rada opazujem vrt v tem času. Enoletnice se poslavljajo. Kozmeje, ognjiči, soncičnice se posušijo in polegajo. Na prvi pogled je to konec. A če pogledamo bližje, je za vsako ostalo seme. Ognjič se bo naslednje leto sam posejal tam, kjer ga ne pričakujemo.
Trajnice pa naredijo še nekaj drugega. Nadzemni del odmre, korenine ostanejo. Pozimi ne vidimo ničesar, spomladi pa iz istega mesta znova poženejo.
Mislim, da je tako tudi z našimi bližnjimi. Nekaj od njih ostane v nas kot seme. Način, kako se smejemo, kako postrežemo gostu, kako potolažimo otroka. Nekaj pa ostane kot korenine, kot občutek pripadnosti in varnosti, ki smo ga od njih dobili. Ali pa kot rana, ki še čaka, da jo pozdravimo.
V psihologiji žalovanja temu rečemo trajne vezi. Raziskovalci Klass, Silverman in Nickman so že v devetdesetih letih pokazali, da zdravo žalovanje ne pomeni, da umrlega pozabimo in »gremo naprej«. Pomeni, da se odnos z njim spremeni. Iz odnosa, ki je bil v življenju, nastane odnos v spominu in v nas samih.
Tudi psihiater Irvin Yalom, ki je veliko pisal o strahu pred smrtjo, govori o nekakšnem valovanju. Kot kamen, vržen v vodo, tudi mi pustimo za sabo kroge, ki se širijo v življenja drugih. Tudi ko nas ne bo več.
Kaj pa žalost, ki ostane neizžalovanja, zaklenjena
Vsako žalovanje ni enako. Kadar je bil odnos s staršem topel, je žalost globoka, a nekako čista. Kadar pa je bil odnos zapleten, poln zamer, neizrečenih besed ali stare bolečine, je žalovanje težje. Ne žalujemo samo za tem, kar smo izgubili, temveč tudi za tem, česar nikoli nismo imeli.
Pri svojem delu po modelu relacijske družinske terapije vidim, kako se nenaslovljena čustva iz odnosa s starši prenašajo naprej. V partnerski odnos, v odnos z otroki, v naš notranji glas. Smrt starša jih ne izbriše. Pogosto jih celo okrepi, ker ni več priložnosti, da bi kaj popravili.
Zato se mi zdi pomembno vedeti, da lahko žalost, ki se je zataknila, še vedno najde svojo pot. Individualna psihoterapija je prostor, kjer lahko izrečemo tisto, kar staršu nismo mogli. Kjer lahko hkrati čutimo ljubezen in jezo, hvaležnost in razočaranje. In kjer strah pred lastno minljivostjo ni nekaj, kar je treba skriti, ampak nekaj, kar nam lahko pokaže, kaj nam je res pomembno.
Strokovno pomoč je smiselno poiskati, kadar nas žalovanje močno obremenjuje, ovira vsakdanje življenje ali kadar se s stisko težko soočamo sami. Lahko opazimo, da nas preplavlja tesnoba ob misli na smrt, lahko se je začel neprijetno spreminjati naš odnos s partnerjem ali otroki. Več o tem sem zapisala v članku Kdaj poiskati terapevtsko pomoč.
Nekaj, kar lahko naredite v dneh okoli 1. novembra,
- Prižgite svečo in povejte nekaj na glas. Lahko pri grobu, lahko doma. En stavek, ki ga še niste izrekli.
- Pripovedujte zgodbe. Otroci in vnuki potrebujejo zgodbe o tistih, ki jih ni več. Tako seme ostane živo.
- Napišite pismo. Umrlemu staršu ali sebi čez dvajset let. Kaj bi želeli, da ve?
- Vprašajte se, kaj bi radi, da ostane za vami. Ne v oporoki, ampak v ljudeh, ki jih imate radi.
- Bodite nežni do svojega telesa. Ne zato, ker mu bo šlo na, temveč zato, ker vas še nosi.
Seme pod listjem
Jesen ni konec leta. Je čas, ko narava odvrže, kar ni več potrebno, in ohrani, kar je bistveno.
Morda je tudi žalovanje po smrti staršev takšna jesen v nas. Boli, ker se nekaj konča. Hkrati pa nas povabi, da pogledamo, kaj od njih nosimo naprej in kaj želimo izpuliti ali pa na novo posaditi za tiste, ki ostanejo za nami.
Minljivost ni samo razlog za strah. Je tudi razlog, da živimo zdaj. Minljivosti ne moremo preprečiti. Lahko pa vplivamo na to, kako bomo živeli čas, ki nam je še dan.
Naj bodo dnevi pred 1. novembrom priložnost za spomin, bližino in razmislek o življenju.
Z ljubeznijo,
dr. Nada Mirnik, psihoterapevtka
Pogosta vprašanja in o avtorici
Pogosta vprašanja
Koliko časa traja žalovanje po smrti staršev? Ni pravila. Prvo leto je pogosto najtežje, ker gremo skozi vse prve praznike in obletnice brez starša. Žalost se lahko vrača v valovih tudi še leta pozneje, kar je povsem običajno.
Je normalno, da se mi ob smrti starša lahko začne krepiti strah pred lastno smrtjo? Da. Smrt starša nas pogosto prvič zares sooči z lastno minljivostjo, ker pred nami ni več generacije, ki bi nas »ščitila«. Ta strah je lahko tudi povabilo, da premislimo, kako želimo živeti življenje, ki ga še imamo pred sabo.
Kaj je kriza srednjih let? Obdobje okoli štiridesetega leta in pozneje, ko začnemo čas šteti od konca nazaj. Pogosto se pokaže kot nemir, praznina ali želja po velikih spremembah, v ozadju pa je zavedanje minljivosti.
Kdaj je pri žalovanju smiselno poiskati strokovno pomoč? Kadar žalost po več mesecih ne popusti, kadar težko opravljamo vsakdanje obveznosti, kadar nas preplavlja tesnoba ali kadar je bil odnos s pokojnim zelo zapleten.
Kako se z otroki in najstniki pogovarjati o smrti? Iskreno, preprosto in v skladu z njihovo starostjo. Dovolite jim vprašanja in čustva. Molčanje jih pogosto bolj prestraši kot pogovor.
Zgodbe v članku so ponazoritvene in povzemajo izkušnje iz psihoterapevtske prakse. Imena in okoliščine so spremenjeni, zaradi varovanja osebnih podatkov in zagotavljanja anonimnosti udeležencev psihoterapije, da ni mogoče prepoznati nobene osebe.
O avtorici
Dr. Nada Mirnik je psihoterapevtka ter zakonska in družinska terapevtka z več kot 20 leti izkušenj. Psihoterapije izvaja v okviru Psihoterapije ODNOS, kjer dela z najstniki, odraslimi, s pari in z družinami po modelu relacijske družinske terapije, Imago terapije in drugih pristopov. Pogosto spremlja kliente skozi žalovanje, življenjske prelomnice in vprašanja, ki jih se jim odpirajo v srednjem življenjskem obdobju. Nudi individualne psihoterapije, partnerske terapije in terapije na daljavo.
Je avtorica knjige Pot v lepše življenje, priročnik za odrasle otroke alkoholikov in Nadinih kartic za pare. Vodi delavnice in predavanja ter piše o odnosih za medije.
Če se soočate z izgubo bližnjega, strahom pred smrtjo ali življenjskimi spremembami, ki jih težko sprejemate, vam lahko individualna psihoterapija pomaga bolje razumeti vaše občutke in poiskati notranjo oporo. Dr. Nada izvaja individualno psihoterapijo v živo in na daljavo. Na srečanje se lahko naročite prek spletnega naročanja ali jo kontaktirate. Več o njenem delu: O meni.
Literatura in viri
Jaques, E. (1965). Death and the mid-life crisis. International Journal of Psycho-Analysis, 46, 502–514.
Klass, D., Silverman, P. R., & Nickman, S. L. (Eds.). (1996). Continuing bonds: New understandings of grief. Taylor & Francis.
Yalom, I. D. (2008). Staring at the sun: Overcoming the terror of death. Jossey-Bass.
