Ko se ob človeku, ki ga imamo radi, počutimo sami
»Saj sem ti samo hotel pomagati.«
»Ampak jaz nisem potrebovala nasveta. Želela sem, da me poslušaš.«
»Karkoli naredim, ni nikoli dovolj dobro.«
»Ker sploh ne razumeš, kako mi je.«
Takšni pogovori se v partnerskih odnosih pogosto ponavljajo. Eden od partnerjev želi pomagati, drugi pa se počuti nerazumljenega. Eden ponuja rešitve, drugi potrebuje bližino. In oba sta lahko prepričana, da se trudita za odnos, pa se kljub temu vedno bolj oddaljujeta.
Pri svojem psihoterapevtskem delu s pari pogosto opažam, da se za navideznimi nesporazumi skrivajo globlje čustvene potrebe. Želimo si, da bi nas partner videl, slišal, razumel in sprejel. Da bi ob njem lahko pokazali tudi svojo ranljivost, ne da bi se morali bati kritike, zavrnitve ali posmeha.
Empatija v partnerskem odnosu je ena od pomembnih sposobnosti, ki nam pomaga ohranjati čustveno povezanost tudi takrat, ko je življenje zahtevno.
Toda kaj empatija pravzaprav pomeni? Zakaj je nekaterim ljudem tako težko pokazati razumevanje? In kaj lahko naredimo, kadar se ob partnerju počutimo čustveno osamljene?
Kaj je empatija in zakaj jo v partnerskem odnosu tako potrebujemo?
Empatija je sposobnost, da poskušamo razumeti čustva, doživljanje in pogled drugega človeka. Ne pomeni, da moramo čutiti popolnoma enako kot on ali da se moramo z njim v vsem strinjati.
Pomeni predvsem, da se za trenutek odmaknemo od svojega pogleda in poskušamo razumeti, kako določeno situacijo doživlja drugi.
Psiholog Carl Rogers, eden pomembnih utemeljiteljev humanistične psihoterapije, je pri razumevanju empatije poudarjal, da vstopamo v notranji svet drugega, kot da bi bil naš, vendar pri tem ohranimo zavedanje, da gre za doživljanje druge osebe.
Ta razlika je pomembna.
Če je moj partner žalosten, mi ni treba postati enako žalostna. Lahko pa opazim njegovo stisko, se zanjo zanimam in mu pokažem, da v njej ni sam.
Ljudje imamo različne značaje, življenjske izkušnje in načine izražanja čustev. Nekateri o svojih občutkih veliko govorijo, drugi jih težje ubesedijo. Nekdo ob stiski potrebuje objem, drugi nekaj časa zase. Prav zato empatija ni samo sposobnost čutiti, ampak tudi pripravljenost vprašati, poslušati in preveriti, ali drugega res razumemo.
V partnerskem odnosu ne potrebujemo človeka, ki bo vedno vedel, kaj čutimo. Potrebujemo človeka, ki ga zanima, kaj doživljamo.
Partner me ne razume. Zakaj se počutim tako osamljeno?
Osamljenost ni nujno povezana s tem, koliko časa preživimo sami.
Človek je lahko samski in se počuti povezanega z drugimi. Lahko pa živi s partnerjem, si z njim deli posteljo, gospodinjstvo in vsakodnevne obveznosti, pa se kljub temu počuti zelo samega.
Čustvena osamljenost v partnerskem odnosu se pogosto pojavi takrat, ko nimamo občutka, da se lahko s partnerjem pogovarjamo o svojih strahovih, željah, razočaranjih in potrebah.
Morda nas posluša, vendar hitro ponudi rešitev. Morda naše občutke zmanjšuje z besedami »Saj ni tako hudo« ali »Spet pretiravaš«. Morda se ob vsakem zahtevnejšem pogovoru umakne.
Sčasoma lahko začnemo svoje doživljanje zadrževati zase.
»Saj nima smisla, da mu povem.«
»Tako ali tako ne bo razumel.«
»Raje bom tiho, kot da se spet skregava.«
In odnos, ki naj bi bil prostor bližine, lahko postane prostor čustvene oddaljenosti.
Raziskovalec partnerskih odnosov John Gottman poudarja pomen odzivanja na majhne partnerjeve pobude za stik. Včasih je to vprašanje, kako smo preživeli dan, drugič bežna pripomba, pogled ali želja, da bi nekaj delili.
Ni pomembno, da se vedno odzovemo popolno. Pomembno je, da drug drugega dovolj pogosto opazimo in se odzovemo.
Tudi psihoterapevtka Sue Johnson, utemeljiteljica čustveno usmerjene partnerske terapije, je poudarjala, kako pomembno je, da partnerja drug ob drugem doživljata čustveno dostopnost in odzivnost.
V ozadju številnih partnerskih konfliktov se zato lahko skriva zelo preprosto vprašanje:
»Ali sem ti pomemben? Ali boš ob meni, ko mi bo težko?«
Ko partner pomaga, vendar ne zna pokazati svojih občutkov
Predstavljajmo si par, v katerem žena hudo zboli.
Mož jo vozi na zdravniške preglede, skrbi za gospodinjstvo, ureja vsakodnevne obveznosti in se trudi, da bi ji čim bolj olajšal življenje.
Toda žena se kljub njegovi pomoči počuti osamljeno.
Zakaj?
Ker se o bolezni skoraj ne pogovarjata. Mož jo spodbuja, naj razmišlja pozitivno, naj bo pogumna in naj zaupa zdravljenju. Ko pa želi spregovoriti o svojem strahu, pogovor hitro preusmeri drugam.
Ona njegovo vedenje doživlja kot čustveno oddaljenost. On pa se v resnici tako zelo boji, da bi jo izgubil, da o svojem strahu skoraj ne zmore govoriti.
Ko ji končno pove, da ga je strah, da ne ve vedno, kako ji pomagati, in da mu je težko, ko jo gleda v bolečinah, se med njima odpre drugačen pogovor.
Nobeden od njiju nima odgovora, kako se bo zdravljenje končalo.
Toda oba lahko prvič odkrito povesta, kako jima je.
Ženi se ni treba več ves čas delati pogumne. Možu pa ni treba skrivati svojega strahu za praktičnimi opravili.
Takrat se lahko ponovno začutita kot partnerja, ki sta v stiski skupaj.
Včasih ne potrebujemo človeka, ki bo našo bolečino odpravil. Potrebujemo nekoga, ob katerem nam je ni treba skrivati.
Zakaj nekateri ljudje težko pokažejo empatijo?
Pomanjkanje empatije v odnosu nima vedno istega vzroka.
Nekateri ljudje čustva drugih težje prepoznavajo. Drugi jih prepoznajo, vendar se nanje ne znajo ustrezno odzvati. Spet tretji se ob partnerjevi bolečini počutijo tako nemočne ali ogrožene, da se začnejo braniti, umikati ali ponujati hitre rešitve.
Pomembno vlogo imajo lahko tudi izkušnje iz otroštva.
Če smo odraščali v družini, kjer se o žalosti, strahu in ranljivosti ni govorilo, morda nismo razvili dovolj dobrih načinov, kako se odzivati na čustva drugih.
Otrok, ki je pogosto poslušal »Ne jokaj«, »Ne bodi občutljiv« ali »Nehaj komplicirati«, se je lahko naučil svoja čustva potlačiti ali skriti.
Kot odrasel ima lahko zato težave, ko partner izrazi žalost ali strah. Ne zato, ker mu nujno ni mar, ampak ker sam ne zna dobro ravnati s takšnimi občutki.
Včasih pa je težava tudi v naši čustveni regulaciji.
Ko partner pove, da ga je nekaj prizadelo, lahko njegove besede doživimo kot kritiko ali napad. Namesto da bi ga poslušali, začnemo dokazovati, da nimamo ničesar skupnega z njegovimi občutki.
»Saj nisem tega mislil.«
»Spet si vse narobe razumela.«
»Zakaj moram biti vedno jaz kriv?«
Tako se pogovor o partnerjevi bolečini spremeni v prepir o naši nedolžnosti.
Pomembno je, da razumemo razliko med namenom in učinkom našega vedenja.
Morda partnerja nismo želeli prizadeti. Toda to še ne pomeni, da ga naše besede niso prizadele.
Empatija pomeni tudi sposobnost, da slišimo, kako je drugi doživel naše vedenje, ne da bi morali takoj braniti svoj namen.
Ob tem pa moramo biti pozorni še na nekaj: vsakega vztrajnega pomanjkanja razumevanja ne moremo opravičevati s težkim otroštvom ali strahom pred čustvi. Če partner naše občutke ponavljajoče se zasmehuje, ponižuje ali uporablja proti nam, je pomembno prepoznati škodljivo vedenje in postaviti ustrezne meje.
Kako pokazati empatijo, ko ne vemo, kaj bi rekli?
Veliko ljudi misli, da morajo v težkem trenutku najti prave besede.
Toda pogosto je pomembneje, da smo pripravljeni poslušati.
Ko je partnerju težko, lahko namesto hitrega nasveta rečemo:
»Vidim, da ti je težko. Bi mi povedal, kaj se dogaja?«
»Ne vem, kaj naj rečem, ampak sem tukaj.«
»Razumem, da te je to prizadelo.«
»Bi želela, da te samo poslušam, ali bi rada skupaj poiskala rešitev?«
»Kaj bi ti v tem trenutku najbolj pomagalo?«
To so preprosti stavki, vendar lahko ustvarijo pomembno razliko.
Še posebej dragoceno je vprašanje, ali partner potrebuje poslušanje ali pomoč pri iskanju rešitve.
Nekateri ljudje namreč izražajo skrb predvsem z dejanji. Ko slišijo za težavo, začnejo razmišljati, kako bi jo odpravili. Toda človek, ki govori o svoji stiski, morda najprej potrebuje občutek, da ga nekdo razume.
Prav tako empatija ne pomeni, da moramo potrditi vsako partnerjevo razlago dogodka.
Lahko rečemo:
»Razumem, da si se počutila zavrnjeno, ko se nisem oglasil. Nisem se želel oddaljiti od tebe, ampak vidim, da te je moja tišina prizadela.«
Tako priznamo partnerjevo doživljanje, ne da bi se morali strinjati z vsako njegovo domnevo.
Pri svojem delu s pari pogosto opažam, kako težko je včasih samo poslušati, ne da bi se začeli braniti, pojasnjevati ali dokazovati svoj prav.
Zato lahko že majhna sprememba v pogovoru pomeni velik korak k boljši povezanosti.
Mini vaja za pare
Ko bosta imela nekaj miru, lahko drug drugega vprašata:
»Kdaj si se v zadnjem času ob meni počutil razumljenega in kdaj si imel občutek, da te nisem slišal?«
Vsak naj ima nekaj minut, da odgovori. Drugi naj ga poskuša poslušati brez prekinjanja in brez takojšnjega pojasnjevanja svojega vedenja.
Nato lahko preverita:
»Ali sem prav razumel, da si se takrat počutil …?«
Namen vaje ni iskanje krivca, ampak boljše razumevanje drug drugega.
Empatija ne pomeni, da moramo prevzeti partnerjevo bolečino
V psihoterapiji srečujem tudi ljudi, ki so zelo občutljivi za stiske drugih, vendar pri tem pogosto pozabijo nase.
Ko je partner žalosten, se počutijo odgovorne, da ga razveselijo. Ko je jezen, poskušajo narediti vse, da bi ga pomirili. Ko je nezadovoljen, se sprašujejo, kaj so naredili narobe.
Sčasoma lahko izgubijo stik s svojimi potrebami.
Takšno pretirano prevzemanje odgovornosti je včasih povezano z izkušnjami iz otroštva.
Nekateri ljudje so odraščali ob starših, ki so bili čustveno nedostopni, zasvojeni, pogosto v stiski ali nezmožni ustrezno skrbeti za otrokove čustvene potrebe.
Otrok je morda prevzemal vlogo tolažnika, posrednika med staršema ali tistega, ki je skrbel, da doma ne bi bilo preveč konfliktov.
Temu pravimo tudi postaršenje oziroma parentifikacija otroka.
Kot odrasel lahko tak človek verjame, da mora skrbeti za počutje vseh okoli sebe in da je dober partner samo takrat, ko se drugim povsem prilagodi.
Toda empatija in pretirano prilagajanje nista isto.
Empatija pomeni, da razumemo drugega. Ne pomeni, da smo odgovorni za vsa njegova čustva, odločitve in dejanja.
Tudi raziskave na področju empatije in sočutja opozarjajo na razliko med čustveno preplavljenostjo ob tujem trpljenju in sočutno naravnanostjo, ki vključuje skrb za drugega, ne da bi nas njegova bolečina povsem preplavila.
V zdravem partnerskem odnosu potrebujemo oboje: sposobnost, da smo ob drugem, in sposobnost, da ostanemo povezani tudi s sabo.
Lahko sem ob partnerju v njegovi stiski, ne morem pa živeti njegovega življenja namesto njega.
Ali se empatije lahko naučimo?
Empatija ni nespremenljiva osebnostna lastnost.
Naša sposobnost razumevanja drugih se lahko razvija skozi življenjske izkušnje, odnose, zavestno poslušanje in psihoterapevtsko delo.
Pri tem ni pomembno samo, kako se naučimo odzivati na druge, ampak tudi, kako razumemo svoja čustva.
Človek, ki težko prepozna lastno žalost, strah ali sram, lahko težje razume tudi podobna čustva pri partnerju.
Ko se naučimo prepoznavati svoje čustvene odzive, lažje razlikujemo med tem, kar doživljamo sami, in tem, kar doživlja drugi.
Otroci se empatije učijo predvsem skozi odnose z odraslimi.
Če vidijo, da starši znajo poslušati, potolažiti, se opravičiti in spoštljivo reševati konflikte, dobijo pomemben zgled za svoje prihodnje odnose.
Ni treba, da jih obvarujemo pred vsako žalostjo. Pomembno je, da jim pomagamo razumeti, kaj se dogaja, in da se ob tem počutijo dovolj varne.
Spomnim se zgodbe o družini, ki je ob izgubi ljubljene domače živali skupaj prižgala svečko, se pogovorila o žalosti in si dovolila jokati.
Takšni trenutki otroku sporočajo, da žalost ni nekaj sramotnega in da nam je v težkih trenutkih lahko lažje, če imamo ob sebi druge ljudi.
Podobno velja za partnerske odnose.
Ko partnerju pokažemo, da nas zanima njegovo doživljanje, ustvarjamo prostor, v katerem lahko tudi sam lažje pokaže razumevanje.
Seveda sprememba ne nastane čez noč. Zahteva pripravljenost, vajo in predvsem dejanja.
Kdaj je pomanjkanje empatije razlog za partnersko terapijo?
Če se partnerja občasno ne razumeta, to še ne pomeni, da je z njunim odnosom nekaj resno narobe.
Nihče ni vedno empatičen. Vsi smo kdaj utrujeni, preobremenjeni, razdražljivi ali preveč osredotočeni na svoje težave.
Pomembno pa je, ali se znamo po nesporazumu ponovno povezati, prevzeti odgovornost za svoje vedenje in poskušati razumeti drugega.
Težava nastane, kadar se občutek nerazumljenosti ponavlja, pogovori vedno znova vodijo v prepire ali umik in eden ali oba partnerja izgubljata občutek čustvene varnosti.
V partnerski psihoterapiji raziskujemo, kaj se dogaja med partnerjema, ko se želita približati, pa se vedno znova oddaljita.
Morda eden išče bližino s pogovorom, drugi pa se ob intenzivnih čustvih umakne. Morda eden izraža bolečino skozi kritiko, drugi pa kritiko doživi kot napad in se začne braniti.
Pod temi odzivi se pogosto skrivajo občutki strahu, sramu, zavrnitve, osamljenosti ali nemoči.
Ko partnerja začneta razumeti tudi čustveno ozadje svojih odzivov, se lahko učita drugačnih načinov pogovora in povezovanja.
Pri individualni psihoterapiji pa lahko raziskujemo, zakaj nas določene situacije tako močno prizadenejo, zakaj težko postavljamo meje ali zakaj se vedno znova znajdemo v odnosih, v katerih se počutimo neslišane.
Pomembno je poudariti, da partnerska terapija ni namenjena temu, da bi moral eden od partnerjev sprejeti poniževanje, nasilje ali nadzor. V takšnih okoliščinah je najprej pomembna varnost.
Ni treba imeti vedno pravih besed
Odnosi ne potrebujejo popolnih ljudi.
Potrebujejo ljudi, ki so pripravljeni poslušati, razumeti, priznati svoje napake in se ponovno približati tudi po težkih trenutkih.
Včasih partnerju ne bomo znali pomagati. Ne bomo imeli rešitve za njegovo bolečino, izgubo, strah ali razočaranje.
Lahko pa mu pokažemo, da nas zanima, kaj doživlja.
Da smo pripravljeni ostati ob njem tudi takrat, ko nam je neprijetno.
In da nam ni vseeno.
Včasih največja pomoč ni v tem, da drugemu povemo, kaj naj naredi, ampak da mu damo občutek, da v svoji stiski ni sam.
Z ljubeznijo,
dr. Nada Mirnik, psihoterapevtka
_________________________
Pogosta vprašanja o empatiji v partnerskem odnosu
Kaj pomeni empatija v partnerskem odnosu?
Empatija pomeni, da poskušamo razumeti partnerjeva čustva in njegov pogled ter mu pokažemo, da ga poslušamo in jemljemo resno. Ne pomeni, da se moramo z njim vedno strinjati.
Kaj narediti, če partner nima empatije?
Najprej poskušajte konkretno povedati, kaj pogrešate. Na primer: »Ko ti pripovedujem o svoji stiski, si želim, da me najprej poslušaš, ne da takoj ponudiš rešitev.« Pomembno je opazovati tudi, ali je partner pripravljen svoje vedenje spreminjati. Če se nerazumevanje ponavlja, je lahko koristna psihoterapevtska pomoč.
Zakaj se ob partnerju počutim osamljeno, čeprav sva veliko skupaj?
Ker fizična bližina ni enaka čustveni povezanosti. Če se o svojih občutkih ne morete odkrito pogovarjati ali se pogosto počutite preslišane, se lahko pojavi čustvena osamljenost.
Kakšna je razlika med empatijo in sočutjem?
Empatija vključuje razumevanje oziroma doživljanje čustvenega stanja drugega. Sočutje pa vključuje tudi skrb za njegovo dobrobit in željo, da bi mu olajšali trpljenje.
Ali lahko partnerska terapija pomaga, če se s partnerjem ne razumeva?
Da, partnerska terapija lahko pomaga prepoznavati ponavljajoče se konflikte, čustvene potrebe in načine komunikacije, ki povečujejo oddaljenost. Spremembe pa zahtevajo sodelovanje in pripravljenost obeh partnerjev.
O avtorici
Dr. Nada Mirnik je psihoterapevtka, zakonska in družinska terapevtka z več kot dvajsetletnimi izkušnjami pri delu s posamezniki, pari in družinami. V okviru Psihoterapije ODNOS v Ljubljani in na daljavo pomaga ljudem pri razumevanju čustvenih in odnosnih vzorcev, izboljševanju komunikacije, razreševanju partnerskih konfliktov in vzpostavljanju bolj varnih ter povezanih odnosov.
Je avtorica knjige Pot v lepše življenje – priročnik za odrasle otroke alkoholikov in ustvarjalka Nadinih kartic za pare. Izvaja tudi predavanja in delavnice o komunikaciji, odnosih in preprečevanju izgorelosti ter sodeluje kot strokovna gostja v medijih.
Več o njenem delu: https://odnos.org/o-meni/
Partnerska psihoterapija: https://odnos.org/partnerska-psihoterapija/
Individualna psihoterapija: https://odnos.org/individualna-psihoterapija-2/
Spletno naročanje: https://odnos.org/online-narocanje/
Opomba: Zgodbe in primeri v članku so ponazoritveni oziroma prilagojeni za prikaz pogostih odnosnih dinamik. Ne predstavljajo prepoznavnih opisov posameznih klientov.
1 komentar