Ko naš živčni sistem zazna nevarnost, se pogosto aktivirajo štirje osnovni vzorci preživetja oz. odzivi na občutek ogroženosti, ki so fight (bori se), flight (umakni se ali zbeži), freeze (zamrzni) in fawn (prilagodi se, ugajaj).
Pa si jih podrobneje poglejmo:
Fight odziv (bori se)
Ko se počutimo ogrožene, se branimo z napadom.
Pogosto se napad kaže kot:
- kritiziranje,
- očitanje,
- jeza,
- obtoževanje,
- dokazovanje svojega prav,
- nadzorovanje.
Osnovno sporočilo telesa je:
“Nevaren si. Moram se braniti.”
Flight odziv (umakni se ali zbeži)
Ko se počutimo ogrožene, skušamo zmanjšati stisko z umikom.
Pogosto se umik kaže kot:
- umikanje iz konflikta,
- pretirano delo,
- pretirana zaposlenost,
- izogibanje pogovorom,
- racionaliziranje,
- beg v telefon, šport ali druge aktivnosti.
Osnovno sporočilo telesa je:
“To je preveč. Moram stran.”
Freeze odziv (zamrzni)
Ko telo oceni, da boj ali beg nista mogoča, lahko pride do zamrznitve.
Pogosto se zamrznitev kaže kot:
- tišina,
- praznina,
- občutek otrplosti,
- nezmožnost odločanja,
- občutek, da ne vemo, kaj čutimo,
- odklop od sebe in drugih.
Osnovno sporočilo telesa je:
“Ne zmorem ne boja ne bega. Obstani.”
Fawn odziv (ugajaj ali prilagodi se)
Ko se počutimo ogrožene, skušamo ohraniti varnost tako, da ugajamo drugim.
Pogosto se prilagoditveni mehanizem ugajanja in prilagajanja kaže kot:
- pretirano prilagajanje,
- težave s postavljanjem meja,
- prevzemanje krivde,
- skrb za potrebe drugih na račun svojih,
- strah pred konfliktom,
- težave z besedo »ne«.
Osnovno sporočilo telesa je:
“Če bodo drugi zadovoljni z mano, bom varen.”
Pa še podrobneje in bolj poglobljeno raziščimo posamezne načine regulacije na zaznano nevarnost.
Fight odziv sporoča, da na stisko odreagiramo z napadom
Večina ljudi, ki uporabljajo fight odziv, zase ne bi rekla:
»Ko me je strah, napadam.«
Veliko pogosteje rečejo:
»Povem stvari tako, kot so.«
»Ne pustim, da hodijo po meni.«
»Če ne bom jaz povedal, nihče ne bo.«
»Če se sam ne bom branil, me nihče ne bo, ti prav gotovo ne.«
»Samo iskren sem.«
V resnici pa je pod napadom pogosto skrita stiska.
Fight odziv se aktivira takrat, ko živčni sistem oceni, da je najboljši način zaščite napad.
Ne nujno fizični napad.
Veliko pogosteje v napadu uporabimo:
- kritiziranje,
- očitanje,
- obtoževanje,
- sarkazem,
- poniževanje,
- prekinjanje,
- dokazovanje svojega prav,
- pretirano kontrolo,
- jezne izbruhe.
Takrat navzven tisti, ki uporablja napad deluje močan.
V notranjosti pa se pogosto skriva občutek nemoči.
Primer iz partnerskega odnosa: “Nikoli nimaš časa zame”
Maja že več dni pogreša stik s partnerjem.
Počuti se osamljeno.
Pogreša bližino.
Pogreša občutek, da je pomembna.
Ko partner ponovno ostane dlje v službi, mu reče:
»Seveda. Služba ti je spet bolj pomembna od družine.«
Mož se v trenutku postavi v obrambo:
»Saj delam za nas.«
Konflikt se stopnjuje.
Na površini vidimo kritiko.
Pod kritiko pa je pogosto nekaj povsem drugega. Pod kritiko so prošnje, nežna sporočila:
»Pogrešam te.«
»Želim si te blizu.«
»Bojim se, da nisem pomembna.«
»Pogrešam občutek povezanosti.«
Mnogi ljudje so se v otroštvu naučili, da ranljivost ni varna.
Če so jokali, so jih zasmehovali.
Če so pokazali strah, jih niso slišali.
Če so potrebovali bližino, je niso dobili.
Zato kot odrasel pogosto ne zna reči:
»Pogrešam te.«
Zna pa reči:
»Nikoli te ni doma.«
Partner nato reagira na kritiko.
Ne pa na hrepenenje, ki je pod njo.
In oba ostaneta sama.
Primer iz starševskega odnosa: “Kolikokrat ti moram še povedati eno in isto?”
Oče pride domov utrujen.
Sin ponovno ni pospravil sobe.
Oče eksplodira:
»Kolikokrat ti moram še povedati, da pospravi sobo?«
»Nikoli nič ne narediš!«
Sin sliši:
»Nisem dovolj dober.«
Oče pa v resnici pogosto ne reagira samo na nepospravljeno sobo.
Morda nosi v sebi izčrpanost.
Finančne skrbi.
Občutek, da nosi vse breme družine.
Strah, da ni dovolj dober starš.
Včasih se pod jezo skriva občutek preobremenjenosti.
Otrok postane tarča čustev, ki sploh niso povezana samo z njim.
To ne pomeni, da otrok ne potrebuje meja.
Pomeni pa, da je razlika med:
»Pospravi sobo.« in
»Kaj je s tabo narobe?« ogromna.
Prvo postavlja mejo.
Drugo napada identiteto.
Primer iz službe, ko kritika postane grožnja
Na sestanku sodelavec poda pripombo.
»Mogoče bi lahko ta del projekta naredili drugače.«
Nekateri bodo to slišali kot predlog.
Drugi kot napad.
Vodja odgovori: »Če misliš, da znaš bolje, pa prevzemi projekt.«
V prostoru nastane napetost.
Navzven vidimo jezo.
Pod njo pa se pogosto skriva:
»Kaj če nisem dovolj dober?«
»Kaj če izgubim ugled?«
»Kaj če me bodo zavrnili?«
Odrasli, ki so odraščali ob zelo kritičnih starših, pogosto doživljajo povratne informacije veliko bolj osebno.
Njihov živčni sistem ne sliši predloga za izboljšavo. Njegov živčni sistem sliši, da ni dovolj dober.
Zato odreagira, kot da se brani pred napadom.
Čeprav ga nihče ne napada.
Vodje in fight odziv
Fight odziv je pogost pri ljudeh, ki nosijo veliko odgovornosti.
Pogost je pri vodjih, podjetnikih, direktorjih in drugih osebah, ki so navajeni prevzemati odgovornost.
Dolga leta so se učili:
- biti močni,
- zdržati,
- ne pokazati šibkosti,
- rešiti problem.
Ko pride do stiske, pogosto nimajo veliko stika z lastno ranljivostjo.
Namesto:
»Strah me je.«
rečejo:
»To mora biti narejeno.«
Namesto: »Počutim se preobremenjeno.« rečejo: »Nihče ne dela dovolj.«
Namesto: »Potrebujem pomoč.« rečejo: »Bom že sam.«
Navzven delujejo močni.
V notranjosti pa pogosto živijo pod ogromnim pritiskom.
Kaj odziv “bori se” (fight) naredi odnosom?
Fight odziv kratkoročno prinese občutek moči.
Ob uporabi dobimo občutek, da smo prevzeli nadzor.
Da smo se zaščitili.
Da smo se postavili zase.
Dolgoročno pa pogosto ustvarja:
- več konfliktov,
- več osamljenosti,
- več obramb,
- manj bližine,
- manj zaupanja.
Sogovorniki se začnejo umikati.
Partner postane previden.
Otroci začnejo skrivati stvari.
Sodelavci nehajo iskreno govoriti.
Fight odziv nas zaščiti pred bolečino.
A nas pogosto tudi oddalji od ljudi, ki jih imamo radi.
Kako začeti spreminjati fight odziv?
Prvi korak ni, da nikoli več ne postanemo jezni.
Jeza sama po sebi ni problem.
Jeza je pomembno čustvo.
Pove nam, da je nekaj pomembno.
Da je bila prekoračena meja.
Da smo prizadeti.
Problem nastane takrat, ko jeza postane edini jezik, ki ga poznamo.
Koristno je začeti raziskovati:
- Kaj sem čutil tik pred jezo?
- Kaj me je v resnici zabolelo?
- Kaj me je prestrašilo?
- Kaj sem potreboval?
Veliko ljudi spozna, da pod jezo pogosto živijo:
- žalost,
- strah,
- osamljenost,
- sram,
- občutek nevrednosti,
- občutek zavrženosti.
Ko začnemo prepoznavati ta čustva, se odpre možnost drugačnega odziva.
Namesto: »Nikoli nimaš časa zame.« lahko rečemo: »Pogrešam te.«
Namesto: »Nihče ne naredi nič prav.« lahko rečemo: »Počutim se preobremenjeno.«
Namesto: »Kaj je narobe s tabo?« lahko rečemo: »Skrbi me.«
To ni znak šibkosti.
To je znak regulacije.
In za večino ljudi je to ena najtežjih in najpogumnejših sprememb v življenju.
Flight odziv sporoča, da na stisko reagiramo z begom, umikom
Če je fight odziv videti kot približevanje nevarnosti, je flight odziv videti kot umikanje od nje.
Tak človek pogosto ne kriči.
Ne napada.
Ne dela scen.
Zato okolica pogosto sploh ne opazi njegove stiske.
Navzven je lahko videti miren, funkcionalen in celo zelo uspešen.
V notranjosti pa pogosto živi v stalnem nemiru.
Ko se pojavi neprijetno čustvo, ga njegov živčni sistem skuša čim hitreje zmanjšati.
Ne z napadom, ampak z odhodom.
Beg pa ni vedno fizičen.
Veliko ljudi nikamor ne odide.
Pa vendar ves čas bežijo.
Bežijo:
- v delo,
- v telefon,
- v šport,
- v alkohol,
- v pretirano razmišljanje,
- v načrtovanje,
- v pomoč drugim,
- v skrb za druge,
- v socialna omrežja,
- v pretirano aktivnost.
Na zunaj so videti zaposleni.
V resnici pa se pogosto izogibajo srečanju s svojo notranjostjo.
Primer umika v partnerskem odnosu: “Ne vem, o čem bi se pogovarjala.”
Ana si želi bližine.
Ko otroci zaspijo, začne pogovor.
»V zadnjem času se mi zdi, da sva se oddaljila.«
Njen partner prikima.
Nato pogleda telefon.
Nato televizijo.
Nato začne govoriti o avtu, o službi, o dopustu ali o vremenu.
Ana postaja vedno bolj osamljena.
Njega pa vedno bolj duši.
Čez nekaj časa ona reče:
»Nikoli se nočeš pogovarjati.«
On odgovori:
»Saj se pogovarjava.«
In oba imata občutek, da ga drugi ne razume.
Moški pogosto ni brezbrižen.
Pogosto ne ve, kaj naj naredi s svojo stisko.
Ne ve, kako naj govori o svojih občutkih.
Ne ve, kako naj ostane prisoten ob partnerkini čustveni bolečini.
Njegov živčni sistem zato izbere nekaj, kar pozna.
Umik.
Beg v delo kot primer umika v partnerskem odnosu
To je eden najpogostejših flight odzivov.
Posebej pri ljudeh, ki so odgovorni, pridni in uspešni.
Doma je napeto.
Partnerstvo ni dobro.
Otroci imajo težave.
Partner se ne počuti dovolj povezan.
Namesto da bi se ustavil in začutil bolečino, dela še več.
Dela zvečer. Dela med vikendom. Dela na dopustu.
Dela, ker ima občutek, da vsaj tam ve, kaj mora narediti.
Delo postane prostor nadzora.
Odnosi pa prostor negotovosti.
In ker so odnosi nepredvidljivi, se vedno znova vrača tja, kjer se počuti kompetentnega.
V službo.
Mnogi ljudje mislijo, da so deloholiki zaradi ambicioznosti.
Včasih je to res.
Pogosto pa gre tudi za zelo sofisticirano obliko bega pred bolečino.
Flight odziv pri ženskah
Ko govorimo o begu, si ljudje pogosto predstavljajo moškega, ki pobegne v službo ali garažo.
A flight odziv je zelo pogost tudi pri ženskah.
Le da je pogosto videti drugače.
Ženska je ves čas zaposlena.
Vedno nekaj ureja.
Vedno nekoga vozi.
Vedno za nekoga skrbi.
Vedno rešuje težave.
Vedno organizira.
Vedno pomaga.
Če jo vprašamo:
»Kaj pa ti potrebuješ?«
pogosto obstane.
Ne zato, ker ne bi imela potreb.
Ampak zato, ker je izgubila stik z njimi.
Skrb za druge je postala njen način regulacije.
Ko se ustavi, se lahko pojavijo:
- žalost,
- osamljenost,
- praznina,
- občutek nepomembnosti.
Zato ostaja v gibanju.
Primer umika v službi preko perfekcionizma
Marko vedno odda projekte brez napak.
Vedno vse trikrat preveri.
Vedno ostane dlje.
Vedno prevzame dodatne naloge.
Sodelavci ga občudujejo.
Njegova žena pa doma že leta pogreša moža.
Perfekcionizem pogosto ni samo želja po kakovosti.
Včasih je poskus preprečevanja notranje tesnobe.
Če bo vse popolno …
Če bo vse pod nadzorom …
Če ne bo napak …
Potem bom varen.
Težava je, da popolnosti ni mogoče doseči.
Zato tesnoba nikoli zares ne izgine.
Beg v razmišljanje
Nekateri ljudje ne bežijo v delo.
Bežijo v glavo.
Ko se pojavijo čustva žalosti, strahu, prizadetosti, osamljenosti, začnejo analizirati, razlagati, razumeti, povezovati, teoretizirati.
Partnerka reče:
»Prizadeta sem.«
On začne desetminutno razlago.
Partner želi bližino.
Dobi predavanje.
To ni nujno manipulacija.
Pogosto gre za regulacijo.
Če ostanem v glavi, mi ni treba ostati v bolečini.
Kaj se skriva pod flight odzivom oz. umikom
Če pod fight odzivom pogosto najdemo nemoč, pod flight odzivom pogosto najdemo strah.
Strah pred:
- konfliktom,
- zavrnitvijo,
- neuspehom,
- bližino,
- odvisnostjo od drugih,
- izgubo nadzora.
Mnogi ljudje so odraščali v družinah, kjer čustva niso bila varna.
Ko je nekdo jokal, so ga utišali.
Ko je bil žalosten, so ga ignorirali.
Ko je bil jezen, so ga kaznovali.
Ko je potreboval bližino, je ni dobil.
Njihov živčni sistem se je naučil:
»Ne čuti preveč.«
»Ne potrebuj preveč.«
»Ne približuj se preveč.«
»Poskrbi sam zase.«
To so pogosto osebe, ki jih okolica opisuje kot močne in samostojne.
V sebi pa pogosto nosijo veliko osamljenosti.
Kaj flight odziv naredi odnosom
Partner, ki se umika, pogosto misli:
»Če ne bom reagiral, ne bo konflikta.«
Drugi partner pa doživlja:
»Nisem pomemben.«
»Ne zanima.«
»Sem sam.«
Tako se začne začaran krog.
Bolj ko se eden umika, bolj drugi pritiska.
Bolj ko drugi pritiska, bolj se prvi umika.
Čez leta lahko oba postaneta zelo osamljena.
Čeprav živita pod isto streho.
Kako začeti spreminjati flight odziv
Prvi korak ni, da se nehamo umikati.
Prvi korak je opaziti, kam bežimo.
Kaj naredim, ko mi postane neprijetno?
- Primem telefon?
- Odprem računalnik?
- Začnem delati?
- Odprem hladilnik?
- Grem teč?
- Začnem analizirati?
- Pomagam nekomu drugemu?
Naslednji korak je pogosto najtežji.
Poskusi ostati prisoten še nekaj minut dlje.
Da ne pobegneš takoj.
Da ne rešuješ takoj.
Da takoj ne odstraniš občutka.
Samo ostani.
Morda prvič opaziš globlji občutek:
»Strah me je.«
»Žalosten sem.«
»Počutim se sam.«
»Ne vem, kaj naj naredim.«
To je pogosto trenutek, ko se začne prava sprememba.
Ne takrat, ko hitro pobegnemo.
Ampak takrat, ko prvič ostanemo prisotni dovolj dolgo, da začutimo, pred čim smo bežali.
In pogosto ugotovimo, da pod vsemi opravki, projekti, dosežki in aktivnostmi že dolgo čaka del nas, ki si želi samo to, da bi bil viden, slišan in sprejet.
Freeze odziv sporoča, da nas stiska ustavi
Če fight odziv napada in flight odziv beži, freeze odziv obstane.
To je eden najbolj nerazumljenih odzivov živčnega sistema.
Pogosto ga zamenjujemo:
- lenobo,
- pomanjkanje motivacije,
- nezainteresiranost,
- pasivnost,
- brezbrižnost,
- trmo.
V resnici pa gre pogosto za stanje, ko je živčni sistem tako preobremenjen, da ne zmore več ne boja ne bega.
Takrat izbere tretjo možnost.
- ustavitev,
- zamrznitev,
- odklop.
Pogosto vemo, kaj bi morali narediti.
Vemo, kaj bi radi naredil.
Vemo, kaj bi bilo dobro.
Toda ne zmoremo.
In prav ta razkorak med »vem« in »zmorem« pogosto ustvarja dodatno stisko.
Primer zamrznitve v partnerstvu preko sporočila “Ne vem”
Partnerka vpraša:
»Kaj čutiš?«
Tišina.
»Kaj si želiš?«
Tišina.
»Kaj se dogaja s tabo?«
»Ne vem.«
To je eden najbolj frustrirajočih trenutkov za pare.
Partnerka začne dobivati občutek, da ji partner ne zaupa.
Da se noče odpreti.
Da mu ni mar.
Partner pa pogosto doživlja nekaj povsem drugega.
Njegovo telo je preobremenjeno.
Njegov živčni sistem je v obrambi.
In res ne najde odgovora.
Ne zato, ker ga noče dati.
Ampak ker trenutno nima dostopa do njega.
Veliko ljudi v freeze odzivu izgubi stik s svojimi občutki.
Zna opisati dejstva. Ne zna pa opisati notranjega sveta.
Ko konflikt postane prevelik
Nekateri ljudje se v konfliktu ne derejo.
Ne odidejo.
Se ne branijo.
Samo utihnejo.
Gledajo v tla.
Postanejo prazni.
Kot da jih več ni.
Partner pogosto reagira:
»Nekaj reci.«
»Pogovarjaj se z mano.«
»Zakaj nič ne poveš?«
Več kot je pritiska, globlje gre človek v freeze.
Njegov živčni sistem namreč pritisk doživlja kot dodatno nevarnost.
Zato se še bolj zapre.
To je eden najpogostejših začaranih krogov v partnerskih odnosih.
Bolj ko eden pritiska.
Bolj drugi zamrzne.
Bolj ko drugi zamrzne.
Bolj prvi pritiska.
Oba sta v stiski.
Oba se počutita sama.
Freeze pri otrocih
Starši pogosto rečejo:
»Lenuh je.«
»Nič se mu ne da.«
»Samo leži.«
»Za nič nima motivacije.«
Včasih imajo prav.
Včasih pa gledajo otroka, ki je preobremenjen.
Otrok sedi pred zvezkom.
Gleda v eno točko.
Ne začne.
Ne zmore.
Ne premakne se.
Starši vidijo upor.
Otrok pa doživlja paniko.
Njegov živčni sistem ne ve, kje naj začne.
Ne ve, kako naj se loti naloge.
Ne ve, kako naj prenese pritisk.
In zato obstane.
Pogosteje to vidimo pri otrocih in mladostnikih z anksioznostjo.
Freeze pri delu in izgorelosti
Maja je bila leta zelo uspešna.
Delo, družina, otroci, organizacija. Vse je držala skupaj.
Potem pride obdobje hudega stresa.
Nenadoma ne more odgovoriti na elektronsko pošto.
Ne more odpreti dokumenta.
Ne more sprejeti odločitve.
Sedi pred računalnikom.
In obstane.
Mnogi si v takšni situaciji mislijo:
»Postajam nesposobna.«
»Z mano je nekaj narobe.«
Pogosto pa gre za preobremenjen živčni sistem.
Telo sporoča:
»Predolgo si nosila preveč.«
Freeze odziv je pogosto opozorilo.
Ne znak šibkosti.
Freeze in travma
Veliko ljudi, ki so odraščali ob nepredvidljivih, nasilnih, zasvojenih ali čustveno nedostopnih starših, se je naučilo, da boj ni varen.
Beg pa ni mogoč.
Otrok ne more zapustiti družine.
Ne more se braniti.
Ne more spremeniti staršev.
Njegov živčni sistem zato poišče tretjo možnost.
Zamrznitev.
Odklop.
Nevidnost.
Tak otrok pogosto postane zelo priden.
Tiho sedi.
Ne povzroča težav.
Odrasli ga pogosto opisujejo kot nezahtevnega.
V resnici pa se je naučil preživeti tako, da je čim manj opazen.
Kasneje v odraslosti lahko ta isti vzorec srečamo:
- v odnosih,
- v službi,
- pri postavljanju meja,
- pri sprejemanju odločitev,
- pri izražanju potreb.
Kaj se skriva pod freeze odzivom?
Pod freeze odzivom pogosto najdemo:
- strah,
- nemoč,
- preobremenjenost,
- občutek ujetosti,
- osamljenost,
- sram.
Osebe, ki pogosto uporabljajo »freeze odziv«, običajno ne rečejo: »Potrebujem pomoč.«
Veliko pogosteje rečejo: »Ne vem.«
Ali pa sploh ne rečejo nič.
Njihova stiska je pogosto zelo tiha.
Zato jo okolica pogosto spregleda.
Kaj freeze odziv naredi odnosom?
Partnerji oseb, ki pogosto uporabljajo freeze odziv pogosto doživljajo veliko osamljenosti.
Počutijo se, kot da govorijo v prazno.
Kot da so sami v odnosu.
Kot da ne morejo priti do druge osebe.
A drugi, ki je v freeze odzivu, pa pogosto doživlja nekaj povsem drugega.
Počuti se nerazumljenega, preplavljenega, nesposobnega, krivega.
Sram ga je, da ne zmore.
Zato se še bolj umika vase.
Tako oba trpita. Vsak na svoji strani stene.
Kako začeti spreminjati freeze odziv?
Največja napaka je pritisk.
Ljudje v freeze odzivu pogosto že sami sebe pritiskajo bolj, kot bi jih lahko kdorkoli drug.
Ne potrebujejo še več kritike.
Ne potrebujejo še več dokazov, da niso dovolj.
Potrebujejo občutek varnosti in razumevanje. Razumevanje sebe in drugega.
Sprememba se pogosto začne z majhnimi koraki.
Namesto: »Zakaj nič ne narediš?«, je bolj koristno vprašanje: »Kaj se trenutno dogaja v tebi?«
Namesto: »Saj ni tako težko.«, lahko rečemo: »Vidim, da ti je težko.«
Namesto: »Zberi se.« lahko raziskujemo, »Kaj bi bil naslednji najmanjši možni korak?«
Za osebo v freeze odzivu je pogosto velik uspeh že to, da prepozna:
»Preobremenjen sem.«
»Strah me je.«
»Potrebujem pomoč.«
»Ne zmorem več sam.«
To niso znaki šibkosti.
To so pogosto prvi znaki vračanja v stik s seboj.
In prav stik s seboj je tisti, ki začne počasi taliti led zamrznitve.
Ne na silo.
Ne čez noč.
Ampak korak za korakom.
Tako, kot se zdravi večina globokih ran.
Fawn odziv sporoča, da preživimo tako, da ugajamo drugim
Če fight odziv napada, flight odziv beži in freeze odziv obstane, fawn odziv skuša preživeti skozi prilagajanje.
To je odziv, ki ga družba pogosto nagrajuje. Zato ga je veliko težje prepoznati.
Osebe z prevladujočim fight odzivom hitro dobijo povratno informacijo, da so preveč agresivni.
Ljudje s flight odzivom slišijo, da se umikajo.
Ljudje s freeze odzivom slišijo, da so pasivni.
Ljudje s fawn odzivom pa pogosto slišijo:
- Kako si prijazna.
- Vedno si pripravljena pomagati.
- Nate se lahko vsak zanese.
- Nikoli ne kompliciraš.
- Vedno poskrbiš za druge.
In prav zato lahko minejo desetletja, preden oseba ugotovi, da se pod prijaznostjo pogosto skriva strah.
Strah pred konfliktom. Strah pred zavrnitvijo. Strah pred izgubo odnosa. Strah pred tem, da ne bom ljubljen.
Primer ugajanja v partnerskem odnos: “Ni važno, odločitev prepustim tebi”
Mateja že leta govori: »Meni je vseeno.«
Kam greva na dopust? »Kakor ti želiš.«
Kaj bova jedla? »Kar ti izberi.«
Kaj si želiš za rojstni dan? »Nič posebnega.«
Na prvi pogled deluje nezahtevna, prijetna, prilagodljiva.
Partner ima občutek, da z njo ni težav.
Po desetih letih pa se začnejo pojavljati zamere.
Mateja se počuti nevidno.
Neslišano.
Nepomembno.
Partner pa je zmeden.
Nikoli ni vedel, kaj si želi.
Nikoli ni vedel, da se odpoveduje sebi.
To je ena od pasti fawn odziva.
Oseba se tako prilagaja drugim, da počasi izgubi stik s sabo ali pa ga nikoli ne razvija.
Ugajanje v partnerskem odnosu: “Samo da se ne skregava”
Nekateri ljudje se opravičijo, še preden sploh vedo, kaj se dogaja.
Partner je slabe volje.
Oni se že opravičujejo.
Partner je razočaran.
Oni že iščejo, kaj so naredili narobe.
Partner dvigne glas.
Oni že popuščajo.
Ne zato, ker bi bili krivi.
Ampak zato, ker njihov živčni sistem konflikt doživlja kot nevarnost.
V otroštvu so se pogosto naučili:
Če bodo drugi zadovoljni, bodo varni.
Če bodo drugi mirni, bodo varni.
Če ne bodo povzročali težav, bodo varni.
To je nekoč pomagalo preživeti.
V odraslih odnosih pa pogosto vodi v izgubo sebe.
Primer fawn odziva v starševstvu: Otrok, ki nikoli ne povzroča težav
Veliko otrok s fawn odzivom odrasli obožujejo.
Ker so tak otroci pridni.
Pridno sedijo. Pridno pomagajo. Pridno skrbijo za druge. Ne zahtevajo veliko.
Ne jezijo staršev. Ne delajo problemov.
Tak otrok pogosto zelo zgodaj začuti potrebe drugih.
Veliko težje pa začuti svoje.
Včasih začne skrbeti za mamo.
Tolaži očeta.
Pomirja prepire.
Postane mali odrasel.
Navzven je zrel.
V notranjosti pa pogosto nosi veliko odgovornosti, ki nikoli ni bila njegova.
Kasneje v življenju takšni ljudje pogosto postanejo odlični skrbniki, dobri partnerji, srčni prijatelji, zanesljivi sodelavci, krasni terapevti, predane medicinske sestre, dobri učitelji.
Toda pogosto skrbijo za vse druge, razen zase.
Fawn odziv v pomagajočih poklicih
V odzivih ugajanja in prilagajanja se prepozna veliko terapevtov, zdravstvenih delavcev, učiteljev in drugih pomagačev.
Oseba, katere prevladujoč odziv na občutek ogroženosti je ugajanje, prilagajanje, težko reče:
»Ne.«
Težko postavi mejo.
Težko odpove.
Težko razočara druge.
Težko prenese, da ga nekdo ne mara.
Zato:
- sprejema dodatne obveznosti,
- ostaja dlje v službi,
- odgovarja na sporočila pozno zvečer,
- rešuje probleme drugih,
- prevzema več odgovornosti, ki niso njegove.
Navzven deluje preden.
V notranjosti pa pogosto postaja vse bolj izčrpan.
Mnogi ljudje izgorevajo prav zaradi tega.
Ne zato, ker ne bi znali delati.
Ampak ker ne znajo nehati skrbeti za druge ljudi in druge probleme.
Fawn odziv v službi
Predstavljajte si sodelavko, ki vedno pomaga.
Vedno prevzame dodatno nalogo.
Vedno ostane dlje.
Vedno reče da.
Vodja jo obožuje.
Sodelavci jo imajo radi.
Po nekaj letih pa začne čutiti:
- utrujenost,
- grenkobo,
- razočaranje,
- občutek izkoriščenosti.
V sebi si misli: »Nihče ne ceni, koliko naredim.«
Toda pogosto se drugi sploh ne zavedajo, da je preobremenjena.
Vidijo samo osebo, ki vedno reče »da«.
Kaj se skriva pod fawn odzivom?
Pod ugajanjem pogosto najdemo zelo globoka vprašanja:
»Ali bom še ljubljen, če rečem ne?«
»Ali bom še sprejet, če se postavim zase?«
»Ali me bodo zapustili, če pokažem svoje potrebe?«
»Ali imam pravico biti pomemben tudi jaz?«
Mnogi ljudje so odraščali ob starših, ki so bili:
- nepredvidljivi,
- kritični,
- čustveno ranljivi,
- zasvojeni,
- depresivni,
- preobremenjeni.
Otrok se je naučil opazovati druge.
Uganiti njihovo razpoloženje.
Poskrbeti za njihovo počutje.
Prilagoditi svoje vedenje.
Ta sposobnost mu je pomagala preživeti.
Kasneje pa lahko postane njegov zapor.
Kaj fawn odziv naredi odnosom
Veliko ljudi misli, da ugajanje izboljšuje odnose.
Kratkoročno jih res pogosto umiri.
Dolgoročno pa ustvarja težave.
Zakaj?
Ker odnos brez pristnosti ni zares varen odnos.
Če ves čas ugajam, me partner v resnici ne pozna.
Pozna samo različico mene, ki se prilagaja.
Ne pozna mojih potreb.
Ne pozna mojih meja.
Ne pozna mojih želja.
In potem se zgodi nekaj paradoksalnega.
Oseba, ki se je celo življenje trudila ohraniti odnose, začne čutiti osamljenost prav znotraj njih.
Ker nihče ne pozna njegovega resničnega notranjega sveta.
Kako začeti spreminjati fawn odziv
Sprememba se ne začne pri velikih mejah.
Začne se pri majhnih.
Pri vprašanjih:
- Kaj si želim jaz?
- Kaj potrebujem jaz?
- Kaj čutim?
- Kaj bi izbrala, če me ne bi bilo strah razočarati drugih?
To so za mnoge presenetljivo težka vprašanja.
Dolga leta so namreč vadili opazovanje drugih.
Ne sebe.
Naslednji korak je učenje majhnih “ne”.
Ne takšnih, ki rušijo odnose.
Ampak takšnih, ki gradijo stik s seboj.
Morda z uporabo nekaj iztočnic :
»Danes ne morem.«
»Potrebujem nekaj časa zase.«
»S tem se ne strinjam.«
»Tokrat bi želela drugače.«
Za marsikoga je to veliko težje kot pomagati desetim ljudem.
Toda ravno tu se začne sprememba.
Ne v tem, da postanemo manj prijazni.
Ampak v tem, da postanemo enako prijazni tudi do sebe.
Kajti prava regulacija ni samo sposobnost pomiriti druge.
Prava regulacija pomeni, da znamo ostati v stiku s sabo, tudi kadar se nekdo drug z nami ne strinja, je razočaran ali jezen.
Takrat ne izgubimo odnosa.
Takrat prvič zares začnemo graditi odnos, v katerem smo lahko prisotni kot celotna oseba.
Ne samo kot nekdo, ki skrbi za potrebe vseh drugih.
Zakaj se v vsakem izmed nas pogosto prepletajo vsi štirje odzivi
Ko spoznavamo fight, flight, freeze in fawn odzive, pogosto iščejmo odgovor na vprašanje:
»Kateri tip sem jaz?«
Toda pogosto nismo samo predalčkani.
Nismo samo fight.
Nismo samo flight.
Nismo samo freeze.
Nismo samo fawn.
Večina izmed nas uporablja vse štiri odzive.
Le da so nam nekateri bolj domači kot drugi. Nekatere pogosteje uporabljamo. Najprej lahko uporabimo napad, potem umik. Torej lahko prehajamo med različnimi odzivi, odvisno od stopnje občutka ogroženosti znotraj nas in odvisno od zaupanja, da bo nek način deloval, da se zreguliramo, pomirimo.
Katere odzive uporabimo je odvisno tudi od situacije.
Odvisno je od odnosa.
Odvisno od tega, kako varne se počutimo.
In odvisno od tega, koliko obremenitev trenutno nosimo.
Ista oseba, različni odzivi
Predstavljajmo si Petro.
V službi je zelo samozavestna.
Ko jo nekdo kritizira, hitro preide v fight odziv.
Začne pojasnjevati.
Dokazovati.
Braniti svoje stališče.
Doma pa je povsem drugačna.
Ko partner postane jezen, se umakne.
Utihne.
Poskuša ga pomiriti.
Preide v fawn ali freeze odziv.
Če jo opazuje sodelavec, bo rekel: »Petra je zelo odločna.«
Če jo opazuje partner, bo rekel: »Petra se vedno umakne.«
Oba imata prav.
Ljudje nismo enaki v vseh odnosih.
Odzivi so povezani z našimi ranami
Naš živčni sistem ne reagira na vse situacije enako.
Reagira predvsem tam, kjer nosimo največ občutljivosti.
Moški lahko brez težav vodi sestanek pred sto ljudmi.
Potem pa ga partnerka vpraša:
»Ali me še ljubiš?«
In popolnoma zamrzne.
Ženska lahko odlično skrbi za druge.
Potem pa mora reči »NE« in jo preplavi tesnoba.
Nekdo lahko brez težav postavlja meje sodelavcem.
Ne zmore pa jih postaviti svoji mami.
Drugi lahko mirno rešuje konflikte doma.
V službi pa ob najmanjši kritiki eksplodira.
Vprašajte se:
Kje postanem najbolj ranljiv?
Kateri odnosi me najbolj aktivirajo?
Katere situacije me najbolj vržejo iz ravnovesja?
Prav tam se pogosto skrivajo naše najglobje rane.
Odzivi se spreminjajo skozi življenje
Še ena pomembna zmota je prepričanje, da imamo enak vzorec vse življenje.
A to ni nujno.
Otrok, ki je odraščal v freeze odzivu, lahko kasneje razvije fight odziv.
Ženska, ki je vse življenje ugajala, lahko po ločitvi postane zelo borbena.
Moški, ki je bil desetletja deloholik, lahko po izgorelosti preide v freeze odziv.
Naši vzorci niso vklesani v kamen.
Naši vzorci so prilagoditve, strategije, poskusi preživetja.
In ker so nastali skozi izkušnje, se lahko skozi nove izkušnje tudi spreminjajo.
Zakaj se stari vzorci vračajo?
To je eden najpomembnejših delov razumevanja regulacije.
Veliko posameznikov in parov pride na psihoterapijo in reče:
»Mislila sem, da sem to že predelala.«
»Dolga leta je bilo bolje.«
»Spet sem tam, kjer sem bila nekoč.«
Pogosto jih je sram.
Počutijo se, kot da so naredili korak nazaj.
Toda živčni sistem ne deluje linearno.
Ko smo spočiti, podprti in varni, imamo dostop do najboljših delov sebe.
Lažje razmišljamo.
Lažje čutimo.
Lažje komuniciramo.
Lažje postavljamo meje.
Potem pa pride:
- izguba,
- bolezen,
- ločitev,
- finančni stres,
- težave z otroki,
- izgorelost,
- smrt bližnje osebe,
- konflikt v partnerstvu …
In stari vzorci se ponovno aktivirajo.
Ne zato, ker smo neuspešni.
Ampak zato, ker živčni sistem v obdobju večje obremenitve pogosto poseže po strategijah, ki jih najbolje pozna.
Tistih, ki so mu nekoč pomagale preživeti.
Zakaj nas občasno vračanje s stare vzorce regulacije ne sme prestrašiti?
Mnogi ob ponovni aktivaciji starih vzorcev obupajo.
Mislijo: »Spet sem ista.«; Nisem se nič naučila.«; »Terapija ni pomagala.«
To običajno ni res.
Kajti razlika v uporabi vzorca v preteklosti in sedanjosti je pogosto ogromna.
Včasih se vzorec še vedno pojavi.
Toda opazimo ga prej.
Traja krajši čas.
Manj škoduje odnosom.
Hitreje se vrnemo v stik s sabo in drugimi.
To ni neuspeh.
To je napredek.
Ne gre za to, da nikoli več ne bomo aktivirali starega načina reagiranja na občutek ogroženosti.
Gre za to, da bomo hitreje prepoznali, kaj se dogaja.
In se hitreje vrnili v stik sabo in novemu, ustreznejšemu načinu reguliranja.
Cilj ni popolna regulacija
Veliko ljudi si predstavlja, da zdrava oseba vedno ostane mirna.
Nikoli ne kriči.
Nikoli ne zmrzne.
Nikoli ne pobegne.
Nikoli ne ugaja.
To ni realen cilj.
Tudi najbolj čustveno zreli posamezniki včasih izgubijo stik s sabo.
Tudi terapevti.
Tudi starši.
Tudi partnerji.
Tudi vodje.
Razlika ni v tem, da nikoli ne padejo iz ravnovesja.
Razlika je v tem, da znajo prepoznati, kaj se dogaja.
Znajo prevzeti odgovornost.
Znajo popraviti odnos.
Znajo se vrniti nazaj.
Prava regulacija ni popolnost.
Prava regulacija je sposobnost vračanja.
Vračanja k sebi.
Vračanja v stik.
Vračanja v odnos.
Znova in znova.
Tudi po težkih trenutkih.
Tudi po konfliktih.
Tudi po padcih.
In prav v tem se skriva ena največjih oblik psihološke zrelosti.
Kako zdravimo regulacijo, ki nam in drugim ne služi dobro?
Ko spoznavamo pomen regulacije čustev, pogosto pričakujemo hitro rešitev.
Uporabljamo dobro poznane predloge, kot so:
Dihalne vaje.
Tehniko umirjanja.
Pet korakov do notranjega miru.
In čeprav so takšne tehnike lahko zelo koristne, običajno ne dosežejo najglobljih plasti problema.
Zakaj ne?
Ker večina naših načinov regulacije ni nastala v enem dnevu.
Nastajali so leta.
Včasih desetletja.
Oblikovali so jih naši prvi odnosi.
Naše izkušnje varnosti.
Naše izkušnje bližine.
Naše izkušnje zavrnitve.
Naši strahovi.
Naši poskusi preživetja.
Opazovali smo jih pri naših starših in starih starših. Opazovali smo jih pri drugih, s katerimi smo prihajali v stik.
Zato tudi sprememba običajno ni hitra.
Ne gre za popravljanje pokvarjenega dela sebe.
Gre za ustvarjanje novih izkušenj. Novih poti. Novih odzivov. Novih odnosov.
Regulacije se učimo v odnosih
To je ena najpomembnejših resnic, da se učimo regulacije v odnosih.
Večina izmed nas se ni zavestno naučila določenega načina regulacije.
Naučili smo se je v odnosu.
Dojenček se ne zna pomiriti sam.
Ne zna uravnavati strahu.
Ne zna uravnavati žalosti.
Ne zna uravnavati preobremenjenosti.
Za to potrebuje odraslo osebo.
Nekoga, ki ga opazi, potolaži, pomiri, razume.
Nekoga, ob katerem njegov živčni sistem postopoma spoznava:
»Nisem sam.«
»Varen sem.«
»To bom zmogel.«
Temu danes rečemo koregulacija.
Prav zato imajo odnosi tako velik vpliv na naše duševno zdravje.
In prav zato lahko novi podporni, sočutni odnosi tudi zdravijo, spreminjajo notranje pričakovanje odziva na stres.
Zakaj samo razumevanje pogosto ni dovolj?
Veliko nas zelo dobro razume svoje vzorce.
Znamo razložiti svoje otroštvo.
Poznamo svoje rane.
Razumemo svoje sprožilce.
Pa vendar v konfliktu ponovno kričimo.
V konfliktu ponovno ugajamo.
V konfliktu ponovno zamrznemo.
Ponovno pobegnemo.
To ne pomeni, da psihoterapija ne deluje.
Pomeni samo, da razumevanje predstavlja šele prvi korak.
Lahko vemo, od kod izvira naš strah pred zavrnitvijo.
Toda ko partner postane hladen, se bo naše telo še vedno odzvalo.
Lahko razumemo, zakaj se bojimo konfliktov.
Toda ko nekdo dvigne glas, bo naš živčni sistem še vedno zaznal nevarnost.
Znanje samo po sebi ne spremeni avtomatskih odzivov. Spremenijo jih predvsem nove izkušnje. Ponavljajoče izkušnje. Dovolj varne izkušnje. Izkušnje, v katerih se nekaj zgodi drugače kot nekoč.
Regulacija se začne v telesu
Ko se v nas sproži star način regulacija na doživljanje nevarnosti, se spremembe najprej zgodijo v telesu.
Zato zgolj razmišljanje pogosto ne pomaga.
Lahko si stokrat rečemo:
»Pomiri se.«
Pa se ne bomo.
Naše srce bo še vedno razbijalo.
Naše mišice bodo še vedno napete.
Naš dih bo še vedno plitek.
Telo bo še vedno pripravljeno na nevarnost.
Zato je pomembno, da se ponovno naučimo poslušati telo.
Vprašanja, ki si jih lahko zastavimo so:
- Kaj trenutno čutim v telesu?
- Kje čutim napetost?
- Kako diham?
- Ali sem stisnil čeljust?
- Ali sem napel ramena?
- Ali sem sploh prisoten v svojem telesu?
Za mnoge je že to velik korak.
Prvič opazijo, da njihovo telo govori, še preden spregovorijo oni.
Regulacija pomeni ustvariti prostor med sprožilcem in reakcijo
Ko smo deregulirani, reagiramo avtomatsko.
Partner nekaj reče.
Mi eksplodiramo.
Otrok naredi napako.
Mi zakričimo.
Sodelavec poda pripombo.
Mi se branimo.
Vse se zgodi zelo hitro.
Regulacija ustvarja prostor.
Majhen prostor.
Morda samo nekaj sekund.
Toda prav v tem prostoru nastane možnost izbire.
Namesto »Nikoli me ne poslušaš.«, lahko rečem: »To me je zabolelo.«
Namesto umika lahko ostanem še nekaj trenutkov prisoten.
Namesto ugajanja lahko preverim, kaj si želim jaz.
Ta prostor med dražljajem in odzivom je eden največjih darov psihološke zrelosti.
Učenje novih meja
Mnogi imajo težave z regulacijo zato, ker nimajo meja.
Ali pa jih imajo samo navzven.
Navznoter pa še vedno nosijo občutek odgovornosti za vse okoli sebe.
Za razpoloženje partnerja.
Za srečo otrok.
Za zadovoljstvo staršev.
Za potrebe sodelavcev.
Za mir v družini.
Takšno breme prej ali slej izčrpa živčni sistem.
Zato zdravljenje regulacije pogosto vključuje vprašanje:
Kaj je moje? in Kaj ni moje?
Kje se končam jaz? in Kje se začne druga oseba?
Meje niso zidovi.
Meje so način, kako ohranimo stik s sabo, medtem ko ostajamo povezani z drugimi.
Sočutje do sebe kot zdravilo
Veliko izmed nas se s svojimi odzivi bori.
Kritiziramo se.
Sram nas je.
Jezni smo nase.
Govorimo si:
»Spet sem eksplodiral.«
»Spet sem ugajala.«
»Spet sem pobegnila.«
»Spet sem zamrznila.«
Toda sram redko ustvarja spremembo.
Veliko pogosteje ustvarja še več obramb.
Prava sprememba se pogosto začne takrat, ko lahko rečemo:
»Zanimivo. Moj stari vzorec se je ponovno pojavil.«
»Vidim ga.«
»Razumem ga.«
»Ne želim, da je glavni, ki vodi moje življenja.«
To ni opravičevanje. To je odgovornost brez samouničevanja.
Zakaj je popravljanje odnosov pomembnejše od popolnosti?
Ena največjih zmot o zdravih odnosih je prepričanje, da se dobro delujoči pari ne prepirajo.
Da dobri starši ne delajo napak.
Da čustveno stabilne osebe vedno ostanejo mirne.
To preprosto ni res.
Vsi delamo napake.
Vsi kdaj reagiramo iz starih ran.
Vsi kdaj prizadenemo ljudi, ki jih imamo radi.
Ključno vprašanje ni: Ali bomo naredili napako?
Ključno vprašanje je: Kaj naredimo potem?
Ali se znamo opravičiti?
Ali znamo prevzeti odgovornost?
Ali znamo poiskati stik?
Ali znamo popraviti odnos?
Ali znam slišati in razumeti drugega in slišati in razumeti sebe?
Prav sposobnost popravljanja odnosov je eden najmočnejših pokazateljev psihološke in odnosne zrelosti.
Pot ni ravna
Pri delu na sebi pogosto pričakujemo napredek v ravni črti.
Danes bolje.
Jutri še boljše.
Naslednji mesec popolno.
Toda življenje ne deluje tako.
Pridejo obdobja izgube, bolezni, ločitve, konfliktov, izgorelosti, skrbi za otroke, finančnih pritiskov.
In takrat se stari vzorci pogosto ponovno pojavijo.
To ne pomeni, da smo na začetku.
Pomeni samo, da smo osvojili nove vzorce do določene meje in da imamo še prostor za rast in učenje.
Napredek ni v tem, da nikoli več ne pademo.
Napredek je v tem, da se hitreje poberemo.
Da hitreje prepoznamo, kaj se dogaja.
Da hitreje poiščemo podporo.
Da hitreje najdemo pot nazaj k sebi.
Regulacija ni tehnika. Je odnos.
Ko me klienti vprašajo: »Kako naj se reguliram?«, pogosto iščejo tehniko.
Toda v svojem bistvu regulacija ni tehnika.
Je odnos.
Odnos do svojih čustev.
Odnos do svojega telesa.
Odnos do svojih ran.
Odnos do svojih potreb in
odnos do drugih ljudi.
Gre za sposobnost, da ostanemo ob sebi in v stiku z drugim tudi takrat, ko nam ni prijetno.
Da se ne zapustimo, ko smo žalostni.
Da se ne napademo, ko naredimo napako.
Da se ne sramujemo svojih občutkov.
Da se naučimo biti ob sebi tako, kot bi si želeli, da bi bil nekdo ob nas.
Morda ni najpomembnejše vprašanje: »Kako naj nikoli več ne eksplodiram, ne pobegnem, ne zamrznem ali ne ugajam?«
Morda je pomembnejše vprašanje: »Kako lahko vedno znova najdem pot nazaj k sebi in k drugemu?«
Kajti prav tam se začne resnična regulacija in prav tam se začnejo tudi bolj varni, bolj iskreni in bolj izpolnjujoči odnosi.
Ko razumemo svoje vzorce, se lahko začnemo odločati drugače
Če ste se med branjem tega članka prepoznali v fight, flight, freeze ali fawn odzivu, niste sami.
Pravzaprav ste zelo normalni.
Večina nas nosi v sebi vzorce, ki so nastali mnogo prej, preden smo se jih začeli zavedati.
Nastali so v družini. Prenašali so se iz generacije v generacijo. Pomagali so preživeti.
Nastajali so v odnosih, v izkušnjah bližine, v izkušnjah zavrnitve. V trenutkih, ko smo se učili, kako preživeti, kako ostati povezani in kako se zaščititi pred bolečino.
Te strategije so bile pogosto smiselne.
Nekoč so nam pomagale.
Nekoč so nas zaščitile.
Nekoč so nam omogočile, da smo zmogli.
Težava nastane takrat, ko stari vzorci začnejo voditi naše sedanje življenje.
Ko partnerja ne slišimo več skozi to, kar nam govori danes, ampak skozi bolečino, ki jo nosimo iz preteklosti.
Ko kritiko doživimo kot zavrnitev.
Ko bližino doživimo kot nevarnost.
Ko konflikt doživimo kot grožnjo odnosu.
Ko potrebe drugih vedno znova postavljamo pred svoje.
Takrat pogosto ne živimo več iz svobodne izbire.
Živimo iz avtomatskih odzivov.
Iz navad živčnega sistema.
Iz starih obramb.
Dobra novica pa je, da nam ni treba, da ostanemo ujeti v vzorcih, ki smo jih nekoč potrebovali za preživetje.
Naši možgani se celo naše življenje učijo.
Naš živčni sistem se uči.
Odnosi pa nas lahko zdravijo.
Nove izkušnje lahko ustvarjajo nove poti.
Toda sprememba običajno ni hitra.
Ne zgodi se po enem članku.
Ne zgodi se po eni psihoterapiji.
Ne zgodi se po enem pogovoru.
Ne zgodi se po eni odločitvi.
Sprememba se dogaja se skozi številne trenutke.
Ko prvi in xy-tič prepoznamo, da smo se spet aktivirali in reagiramo na občutek ogroženosti na star, mogoče toksičen način.
Ko prvič in xy-tič ostanemo prisotni nekaj sekund dlje.
Ko prvič in xy-tič povemo, kaj zares čutimo.
Ko prvič in xy-tič postavimo mejo.
Ko prvič in xy-tič ne pobegnemo.
Ko prvič in xy-tič ne napademo.
Ko prvič in xy-tič ne ugajamo.
Ko prvič in xy-tič ne ostanemo sami s svojo stisko.
To so trenutki, v katerih se začne ustvarjati nekaj novega.
Nova izkušnja. Nov odziv. Nova zgodba.
Pri tem je pogosto zelo dragocena psihoterapija.
Ne zato, ker bi terapevt imel vse odgovore.
Ampak zato, ker psihoterapevtski odnos omogoča nekaj, česar mnogi v življenju niso imeli dovolj.
Psihoterapija ustvarja varen prostor.
Prostor, kjer ni treba biti popoln.
Kjer ni treba ugajati.
Kjer ni treba skrivati svojih občutkov.
Kjer lahko raziskujemo svoje rane, svoje vzorce in svoje načine zaščite brez obsojanja.
Mnogi prvič v življenju doživijo, da jih nekdo res posluša.
Da jih nekdo skuša razumeti.
Da lahko ostanejo v stiku tudi takrat, ko govorijo o najtežjih delih sebe.
Prav takšne izkušnje pomagajo živčnemu sistemu graditi nove poti regulacije.
Počasi. Nežno. Vztrajno.
Cilj ni postati oseba, ki nikoli več ne občuti jeze, strahu, žalosti ali sramu.
Cilj ni, da nikoli več ne eksplodiramo, ne pobegnemo, ne zamrznemo ali ne ugajamo.
Cilj je nekaj veliko bolj realnega in veliko bolj dragocenega.
Cilj boljše regulacije je, da te odzive prepoznamo.
Da razumemo njihovo zgodbo.
Da jim ne pustimo več voditi našega življenja.
Da lahko vedno znova najdemo pot nazaj k sebi.
In da lahko ob tem gradimo odnose, v katerih ni potrebno preživeti.
Ampak je mogoče živeti.
Če opažate, da vas stari vzorci regulacije omejujejo v partnerstvu, starševstvu, službi ali odnosu do sebe, je pomoč lahko pomemben del poti.
Psihoterapija odpira prostor, kjer lahko raziskujete vzorce reagiranja na občutek ogroženosti, ki mogoče slabo vplivajo na vaše odnose. S pomočjo psihoterapevta jih lažje spoznavate, raziskujete njihove prednosti in slabosti, ter se učite novih načinov regulacije, povezovanja in ustvarjanja varnejših odnosov.
Sprememba se pogosto začne v trenutku, ko nekdo ob nas ostane dovolj dolgo, da nam ni treba več vsega nositi sami.
Z ljubeznijo,
dr. Nada Mirnik
Zakonska in družinska terapevtka
O avtorici:
Dr. Nada Mirnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. V svoji 20 letni karieri izvaja psihoterapije za posameznike, pare in družine. S strokovnostjo in toplino spremlja kliente pri soočanju z izzivi ter izboljševanju medosebnih odnosov.
V zadnjih letih dosti dela z podjetniki in vodji. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, v katerem lahko klienti raziskujejo svojo notranjost ter gradijo globlje in bolj avtentične odnose.
Izvaja delavnice in predavanja po podjetjih na temo izboljšanja komunikacije med zaposlenimi, preventiva pred izgorelostjo.
Kot gostujoča strokovnjakinja sodeluje v številnih radijskih in televizijskih oddajah na RTV SLO, Planet TV, Pop TV. Z njo sodelujejo tudi revije kot so Ona plus, Jana, Naša žena. Več o njenem delu in pristopu si lahko preberete na https://odnos.org/o-meni/.
