V partnerskih odnosih in v odnosu do sebe pogosto ne opazimo, da se je kritika neopazno naselila v naš vsakdan kot navada, kot refleks, kot način dihanja. Šele ko zaboli, ko odnos začne razpadati, ko otroci utihnejo, se vprašamo kaj se dogaja. Zakaj vedno najprej opazimo razmetane copate pred vrati namesto nasmeha, zakaj najprej zaznamo neurejeno korito in ne nežnosti, ki smo jo želeli ponuditi. Zakaj v pogovoru z drugim človekom najprej izustimo grajo, čeprav bi lahko rekli hvala, pohvalili ali preprosto pogledali z očmi, ki vidijo celoto.
Izkušnje iz terapij govorijo zelo jasno
Par pride na partnersko terapijo. Ona pove, da se zelo trudi, je z otrokoma, piše naloge, kuha, posluša, ureja obveznosti, a ko on pride domov, je prva stvar, ki jo reče: “Čevlji pred vrati so spet razmetani”. Ne vidi nič drugega. V tistem trenutku se v njej zruši nekaj temeljnega. Ne gre za čevlje. Gre za to, da je videna na negativen način. Dan ni videna v številnih stvareh, ki jih dela, ki jih je naredila. Da njen trud ne šteje. Da so vse nevidne ure izničene zaradi ene pripombe.
Drugi par mi na partnerski psihoterapiji pripoveduje, da se žena pogovarja s sosedom, njen sin sin stoji ob njej. Ona reče sosedu, pred otrokom: “Spet je dobil enko, len je, nič se mu ne da.” Otrok ob tem povesi ramena. Njegov notranji svet, ki je poln umetnosti, občutljivosti, domišljije, se zruši. Niti enkrat ni omenila, da otrok ustvarja, riše, pomaga mlajši sestri, ima pri drugih predmetih dobre ocene. Kritika je postala osnovni jezik odnosa.
Znotraj nas lahko obstaja prostor, ki zaznava le manjkajoče
To ni nekaj, kar bi izbrali zavestno. Kritiziranje pogosto izvira iz zgodnjih odnosov, kjer je bila ljubezen pogojena z dosežki. Otrok, ki je bil pohvaljen le, če je naredil vse prav, kasneje v življenju postane odrasel, ki pričakuje popolnost tako od sebe, kot od partnerja, otrok, sodelavcev. Če popolnosti ni, se sproži občutek notranje napetosti, ki se izrazi v obliki pripombe. To ni zlobna pripomba. To je poskus regulacije notranjega kaosa.
A partner tega ne ve. Otrok tega ne ve. Kolega v službi tega ne ve. Zato boli.
Nekateri ljudje imajo bolj razvito psihično strukturo, ki je nagnjena h kritiziranju
To so pogosto osebe, ki so bile v otroštvu ocenjevane, presojane, pogosto izpostavljene pogojevanju ljubezni. Njihova notranja struktura se je organizirala okoli iskanja napak, ker so napake pomenile nevarnost. Kritika postane orodje za nadzor. Te osebe so kot nadrejeni lahko izjemno zahtevne, usmerjene v popolnost, pogosto pa imajo težave z videnjem truda drugih. Kot podrejeni pa so lahko prestrašeni, preplavljeni, stalno napeti, saj si nenehno govorijo, da niso dovolj dobri, in v vsaki pripombi slišijo grožnjo.
Nasprotno pa so osebe, ki privlačijo kritiko, pogosto tiste, ki so bile že v otroštvu navajene, da morajo biti tiho, potrpežljive, prilagojene. V partnerstvu pogosto zdržijo več, kot bi bilo zdravo. Pogosto celo same sebe prepričujejo, da si kritiko zaslužijo. Da niso dovolj dobre. V službenem okolju so pogosto pridne, zanesljive, a izčrpane. Kot nadrejene so empatične, a preveč popustljive. Kot podrejene pa so pogosto v vlogi žrtve, ki si ne upa postaviti meje.
Psihoterapija odpira vrata za razumevanje teh vzorcev
Na individualni psihoterapiji se posameznik sreča s svojim notranjim kritikom. Spoznava, od kod je prišel, kako zveni, kaj želi doseči. Uči se postavljati mejo med sabo in tem glasom. Prepozna, da ni dolžan verjeti vsem mislim, ki se mu porajajo. Nauči se spoštovati sebe tudi takrat, ko ni popoln.
Na partnerski psihoterapiji se par sreča s prostorom, kjer ni pomembno, kdo ima prav, temveč kaj oba čutita. Kritika se razgradi. Za njo se pogosto skriva strah. Strah pred tem, da nismo pomembni. Da nas bo drugi zapustil. Da nismo vredni bližine. Ko par to prepozna, se dinamika spremeni. Pripombe dobijo drugo obliko. V komunikacijo vstopijo stavki kot so: “Bojim se, da nisem dovolj. Hrepenim po tvoji bližini. Rad bi, da me vidiš.”
Vsaka kritika ima sporočilo, ki si želi biti slišano drugače
Ko rečemo: “Zakaj spet nisi pospravil?”, bi lahko rekli: “Težko mi je, ko se trudim in ne vidim odziva.”
Ko rečemo: “Tvoj otrok je len.”, bi lahko rekli: “Bojim se, da boš spregledal otrokov potencial.”
Ko rečemo: “Pomivalno korito je polno.”, bi lahko rekli: “Potrebujem občutek, da sem pomembna.”
Kritika ni nekaj, kar moramo zatreti. Je nekaj, kar lahko preoblikujemo. S potrpežljivostjo, z zavedanjem, z vajami, ki jih ponujata individualna in partnerska psihoterapija. Vzorce, ki so nastajali desetletja, lahko začnemo počasi raztapljati. In morda prvi korak ni v tem, da jutri ne bomo več ničesar komentirali. Ampak v tem, da se po komentarju za hip ustavimo in si priznamo, da si tudi mi želimo, da bi bil odnos varen.
Psihoterija je lahko oblika podpore, ki vam pomaga hitreje skozi proces spremembe, da ubesedite, vidite tisto kar je, kar je dobro, kar bi želeli čutiti in presegati kritiko kot način najpogostejše komunikacije v odnosih. Ne zato, ker bi kot terapevtka verjela, da ne znate sami. Ampak zato, ker v dvoje lažje zdržimo s tistim, kar je najtežje. Zelo težko je zdržati spremembo navad, ki so nas dolga leta varovale, a nas danes držijo stran od ljubezni do sebe, naših domačih in naših sodelavcev. Ljubeni pa si, iskreno verjamem, vsi globoko v sebi želimo.
Z ljubeznijo in podporo,
dr. Nada Mirnik Trtnik
O avtorici dr. Nadi Mirnik Trtnik
Dr. Nada Mirnik Trtnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. S svojo strokovnostjo in toplino pomaga posameznikom, parom in družinam pri premagovanju izzivov ter izboljšanju medosebnih odnosov. Vodi tudi skupine za ženske, pare, samske in odrasle otroke alkoholikov. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, kjer klienti lahko raziskujejo svojo notranjost in gradijo globlje, bolj avtentične odnose. Več o njenem delu in poslanstvu si preberite na povezavi 🌐 www.odnos.org/o meni/
