Ko spolnost ni funkcija, ampak stik. Ko telo ni napaka, ampak prostor bližine
Spolnost ni le fizični stik, ampak je jezik odnosa, ranljivosti in telesne sprejetosti. A ta jezik se ne naučimo samodejno. Oblikujejo ga naši prvi dotiki, prvi pogledi, prva tišina in prva vprašanja, na katera ni bilo odgovora. Šele skozi zavestno raziskovanje sebe in odnosa, lahko spolnost postane nekaj, kar nas povezuje in ne oddaljuje.
Zdrav odnos do spolnosti, povezanost, odzivnost in spoštovanje razlik
Zdrav odnos do spolnosti temelji na zavedanju, tako lastnih kot partnerjevih želja, potreb in meja. Ko partnerja znata slišati in čutiti drug drugega, ko znata izraziti pobudo in se nanjo tudi odzvati, ne da bi ob tem potlačila sebe ali preglasila drugega, govorimo o intimni povezanosti. Ta odnos se ne razvije čez noč, temveč postopoma, skozi odprt dialog, izkušnje, spoštovanje in ranljivost.
Ranjeni odnos do spolnosti pa pogosto vključuje ignoriranje partnerjevih potreb, poudarjanje zgolj lastne zadovoljitve ali popoln umik iz spolnosti. Travmatične izkušnje, kot so spolne zlorabe, ki niso bile predelane, se lahko nezavedno aktivirajo ob dotiku, pobudi ali določeni dinamiki v odnosu. Prav tako močno vpliva družinsko in družbeno ozadje, kajti marsikdo je odraščal v okolju, kjer je bila spolnost tabu, nekaj sramotnega in neizrekljivega.
Odnos do spolnega telesa kot ogledalo otroštva, izkušenj in družbenih norm
Odnos posameznika do lastnega telesa se začne že zelo zgodaj. Ko odrasli poimenujejo intimne dele telesa z zadrego, kadar na otrokovo raziskovanje reagirajo z umikom, zasramovanjem ali preplahom, otroci lahko dobijo jasen vtis: »Moje telo je problem.« Telo se poveže s sramom namesto z občutkom varnosti in ugodja.
To postane osnova za spolno samopodobo, za doživljanje sebe kot (ne)privlačnega, (ne)vrednega bližine, za sposobnost sprostitve v intimnosti ali za občutek neustreznosti ob vsakem dotiku. Nekateri ljudje se ne marajo. Fizično se zdijo sami sebi neprivlačni in s tem tudi spolno manjvredni. Drugi idealizirajo telo, lastno ali partnerjevo, kar ustvarja pritisk po popolnosti in zmanjšuje pristno intimnost.
Najlepša spolnost se zgodi tam, kjer partnerja razvijata sprejemajoč odnos do svojega in partnerjevega telesa. Ne kot objekt poželenja, temveč kot prostor topline, varnosti, dotika, igre, humorja in bližine. Telo se z leti spreminja. Če so bile spolne izkušnje lepe, se sprememb ne bojimo. Če pa so bile travmatične ali polne sramu, telo ostane vir napetosti.
Samozadovoljevanje kot stik in (včasih) beg
Samozadovoljevanje je pogosto prvi stik posameznika s spolnim ugodjem – način raziskovanja erogenih točk, odzivnosti telesa, občutka užitka. Mladostniki in odrasli z njim raziskujejo svojo spolno identiteto. V partnerstvu pa samozadovoljevanje ni nujno znak pomanjkanja, temveč del zdrave spolne dinamike, ki vključuje tudi lastno avtonomijo.
Težave nastanejo, kadar samozadovoljevanje postane beg v svet pornografije, fantazij, izogibanja živemu stiku. Včasih je to odziv na spolno nepovezan odnos, drugič posledica notranjih travm, nezadovoljstva s telesom ali prikrite spolne usmerjenosti.
Psihoterapija kot prostor za sprejetost in novo bližino
Spolnost pogosto ni prva tema, o kateri govorimo. Pogosto je zadnja. A prav v njej se skriva marsikaj. V spolnosti se skrivajo naše rane, občutki zavrnjenosti, dvomi, sram, naši upi. Psihoterapija ponuja varen prostor, kjer se lahko posameznik ali par začne učiti tega jezika, v katerem je manj pritiska in manj obtoževanja.
Psihoterapija lako pomaga:
• predelati stare rane (npr. spolne zlorabe),
• vzpostaviti zdrav odnos do telesa in spolnosti,
• razumeti notranje dinamike, ki vplivajo na intimo,
• najti besede za tisto, česar še nikoli nismo izrekli.
V spolnosti se ne skrivajo le potrebe, temveč tudi bolečine, hrepenenja in tihi glasovi preteklosti. Psihoterapija je lahko prostor, kjer se jih naučimo slišati in iz njih ustvariti nekaj bolj svojega. Nekaj resničnega. Nekaj povezanega.
Z ljubeznijo in podporo,
dr. Nada Mirnik Trtnik
🔗 Nadaljujte z branjem:
👉 Ko si želiva različno in nekaj o samozadovoljevanju, libidu in iskanje skupne bližine
👉 Spolnost kot ogledalo resnice, v katerem se odnosi spreminjajo, identiteta pa išče glas
O avtorici dr. Nadi Mirnik Trtnik
Dr. Nada Mirnik Trtnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. S svojo strokovnostjo in toplino pomaga posameznikom, parom in družinam pri premagovanju izzivov ter izboljšanju medosebnih odnosov. Vodi tudi skupine za ženske, pare, samske in odrasle otroke alkoholikov. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, kjer klienti lahko raziskujejo svojo notranjost in gradijo globlje, bolj avtentične odnose.
🌐 www.odnos.org
