Vpliv ločitve staršev na otroka, ne glede na starost otroka
Otroci pogrešajo, da bi bila oba starša skupaj, razen v primerih, ko sami izrazijo željo po razhodu zaradi nevzdržnih razmer. Ob najavi ločitve so običajno presenečeni, zmedeni. Razlika med besedami in realnostjo je velika – ko starša dejansko ne živita več skupaj, se otroku spremeni vsakdan. Pogrešajo tistega, ki ni prisoten, prazniki in rojstni dnevi se razdelijo, kar ustvarja občutek izgube celote. Otroci lahko postanejo zaskrbljeni za enega od staršev in pogosto skušajo prepričati oba, naj ostaneta skupaj.
Psihološke raziskave (npr. Kelly & Emery, 2003; Amato, 2001) kažejo, da ločitev pomeni razpad osnovne strukture varnosti. Otrok ločitve ne dojema le kot konec odnosa med mamo in očetom, ampak kot izgubo svojega domačega sveta. Čustveni odzivi vključujejo strah, krivdo, zmedo in občutek nemoči. Otroci različnih starosti reagirajo različno, vendar je skupno to, da potrebujejo varen prostor, kjer jih starša slišita, potrdita in ne obremenjujeta s svojimi lastnimi čustvenimi boji.
Pomembno vlogo ima psihoterapija – tako za otroka kot za starše. Terapevtski prostor omogoča, da otrok izrazi stisko na varen način, staršem pa ponudi podporo pri predelavi lastne bolečine, da ne obremenjujejo otroka. Raziskave tudi kažejo, da že nekaj terapevtskih srečanj za otroka lahko zmanjša raven stresa in anksioznosti ter izboljša samopodobo.
Kako starši lahko otroku pomagajo, da lažje razume in predela ločitev?
Starši lahko otroku pomagajo predvsem tako, da ostanejo spoštljivi do otroka in drug do drugega. Pomembno je, da se izogibajo očitanju, napadanju in manipulaciji prek otroka ter se učijo konstruktivne komunikacije. Starši morajo prepoznati svojo lastno čustveno stisko po ločitvi in se zavedati, da je tudi otrok v stiski, saj je njegov svet, kot ga je poznal, razpadel.
Stiska otroka se pogosto izraža skozi vedenje, kot npr. vzkipljivost, odgovarjanje, zavlačevanje. Za temi odzivi se pogosto skriva potreba po varnosti, potrditvi in bližini. Starši naj otrokovo vedenje ne interpretirajo samo kot “neposlušnost”, ampak kot sporočilo, da se nekaj dogaja.
Otroci po ločitvi živijo v dveh različnih svetovih in izkušnje iz enega doma prenašajo v drugega, npr. otrok pove mami, kaj je počel z očetom in njegovo novo partnerko. Če starš ob tem pokaže prizadetost ali otrokove informacije kaznuje, se otrok začne zapirati. Zmanjša se komunikacija, izgublja se čustvena povezanost.
Individualna ali družinska psihoterapija lahko pomaga staršem pri tem, da ločijo lastno bolečino od otrokovega doživljanja. Otroci, ki čutijo, da so njihovi občutki sprejeti, se lažje prilagodijo in razvijejo notranjo moč. Priporočljivo je, da imajo starši možnost individualne psihoterapije ali svetovanje za podporo pri prehodu v novo starševsko vlogo.
Najpogostejši napačni odzivi staršev po ločitvi, ki lahko škodijo otroku , četudi morda niso namenjeni škodovanju
Pogost napačen odziv je, da starš postane bolj strog, tog in čustveno nedostopen. Otrok doživi izgubo dotedanje topline, kar še poveča občutek negotovosti. Pogosta je tudi kritika drugega starša pred otrokom, tako nehote otrok postane posrednik, kar ga postavi v neznosno čustveno vlogo. Primer tega je, ko otrok posluša, kako oče kritizira mamo in potem mami doma pove, kakšna je. Mamo to boli in otroku pove slabe stvari o očetu in potem otrok ob nekaterih izzivih z očetom to pove očetu in oče se razburi nad otrokom, stik se prekine, otrok se zapre, oče postane jezen. Tega naj starša nebi delala. Če pa že delata, naj se zavedata, da morata postaviti razmejitve glede svojih odzivov ob takih priložnostih na otroka. Otrok se pogosto počuti odgovornega, lojalnega obema in je zmeden, komu sme pripadati. Starša se morata zavedati, da otrok sme pripadati obema.
Druga pogosta težava je nepredvidljivost, ko se obljubljeni stiki ne zgodijo, urniki se kršijo, otrok se počuti zavrnjenega. Primer tega je, ko se oče umakne, pogosto sporoča, da stika ne more izvesti, obljubljeno skupno aktivnost prekliče. Včasih starši otrok ne izkoristijo za skupen čas, temveč jih prepustijo starim staršem ali novemu partnerju, kar lahko otrok doživi kot čustveno zavrnitev.
Zgodi se tudi, da starš omejuje stike z drugim staršem. To pogosto delajo iz bolečine ali želje po nadzoru. Otrok ima pravico imeti odnos z obema, če sta oba dovolj varna in odgovorna.
Psihoterapevtska podpora staršem je tukaj ključna, saj jima pomaga ozavestiti, kako nezavedno obremenjujejo otroka, in jih usmerja k bolj zrelemu starševstvu tudi po ločitvi. Pomaga jim razvijati sposobnost samoregulacije in boljšo odzivnost na otrokove potrebe.
Otroci različnih starosti se običajno različno odzivajo na ločitev. Poglejmo si, kaj v določenem obdobju najbolj potrebujejo
V najzgodnejšem obdobju (0–3 let) otrok najbolj potrebuje varen, dosleden stik z glavno navezovalno osebo, pogosto je to mama. Očetov stik naj bo krajši, a čustveno odziven. Otroci še nimajo razvitega koncepta stalnosti objekta (Piaget), zato ločitev lahko povzroči tesnobo in strah pred izgubo.
Med 3. in 6. letom otrok že bolje razume stalnost in prične razvijati osnovne razlage za dogodke. Potrebuje predvidljivo rutino in potrpežljivo razlago. V tem obdobju se lahko pojavijo fantazije, da bosta starša ponovno skupaj, zato je pomembna jasna, a nežna komunikacija.
Šoloobvezni otroci (7–12 let) pogosto doživljajo stisko tiho, lahko pride do učnih težav, zapiranja vase, pretiranega prilagajanja ali čustvenega nihanja. Otroci v tej starosti pogosto prevzemajo odgovornost za ločitev. Psihoterapija jim lahko pomaga pri razumevanju, da niso odgovorni za dogajanje med staršema.
Najstniki (13–18 let) so v fazi razvoja samostojnosti in identitete. Ločitev jih lahko potisne v iskanje intenzivnih odnosov z vrstniki, kar je lahko tvegano. V tem obdobju potrebujejo prostor za izražanje in starše, ki ostanejo čustveno prisotni in zanesljivi, tudi če mladostnik navidezno zavrača njihovo bližino, se upira ali je konflikten.
Vseh starosti otrok se dotika občutek, da nekaj manjka, da se je njihov svet spremenil. Ključno je, da čutijo, da so še vedno varni, ljubljeni in slišani. In da imajo ob sebi odrasle, ki zmorejo poskrbeti zase, da se otrok ne ujame v vlogo tolažitelja ali postaršenega otroka.
Možni dolgoročni vplivi ločitve staršev na otrokovo doživljanje odnosov in navezanosti, tako v otroštvu kot tudi v odraslosti
Otroci se odnosov učijo prek opazovanja. Če so starši znali komunicirati spoštljivo, reševati konflikte, izražati naklonjenost, bo otrok nosil s sabo notranji model varnega odnosa. Če pa je bil priča ignoriranju, manipulaciji, kričanju ali odsotnosti, bo težje zaupal, se odprl, verjel v trajnost odnosov.
Raziskave s področja navezanosti (Bowlby, Main) in medosebnih odnosov (Fraley & Shaver) kažejo, da otroci ločenih staršev pogosteje razvijejo negotove stile navezanosti, npr. izogibajočega ali anksioznega. To pomeni, da kot odrasli težje oblikujejo trajne, zadovoljujoče odnose. Lahko imajo več težav z regulacijo čustev, komunikacijo in zaupanjem.
Kljub temu ni nujno, da je tako. V določenih okoliščinah lahko otroci ločenih staršev razvijajo v odraslosti varne stile navezanosti in si ustvarijo trajne zadovoljujoče odnose, če so skozi njihovo življenje prisotni ključni zaščitni dejavniki, kot so: kakovost odnosa z obema staršema po ločitvi, prisotnost drugih varnih odraslih oseb, socialna mreža in možnost izražanja čustev. Psihoterapija lahko pomaga odraslim otrokom ločenih staršev prepoznati vzorce, ki jih ovirajo, in jih zavestno preoblikovati v smeri varnejših in bolj povezanih odnosov.
Psihoterapija ima pomembno vlogo tako za starše kot otroke, saj omogoča prostor, kjer se lahko bolečina predela in notranji svet ponovno vzpostavi kot varen. Ni ločitev tista, ki najbolj prizadene otroka, temveč način, kako jo odrasli živijo, nosijo in prenesejo nanj.
dr. Nada Mirnik Trtnik, psihoterapevtka
Psihoterapija Odnos, Ljubljana
Intervju pripravljen s pomočjo terapevtske prakse, strokovnih uvidov in strokovne literature
Viri:
Amato, P. R. (2001). Children of divorce in the 1990s: An update of the Amato and Keith (1991) meta-analysis. Journal of Family Psychology, 15(3), 355–370. https://doi.org/10.1037/0893-3200.15.3.355
Bowlby, J. (1988). A secure base: Parent-child attachment and healthy human development. Basic Books.
Fraley, R. C., & Shaver, P. R. (2000). Adult romantic attachment: Theoretical developments, emerging controversies, and unanswered questions. Review of General Psychology, 4(2), 132–154. https://doi.org/10.1037/1089-2680.4.2.132
Kelly, J. B., & Emery, R. E. (2003). Children’s adjustment following divorce: Risk and resilience perspectives. Family Relations, 52(4), 352–362. https://doi.org/10.1111/j.1741-3729.2003.00352.x
Main, M., & Solomon, J. (1990). Procedures for identifying infants as disorganized/disoriented during the Ainsworth Strange Situation. In M. T. Greenberg, D. Cicchetti & E. M. Cummings (Eds.), Attachment in the preschool years: Theory, research, and intervention (pp. 121–160). University of Chicago Press.
Piaget, J. (1954). The construction of reality in the child. Basic Books.
O avtorici dr. Nadi Mirnik Trtnik
Nada Mirnik Trtnik je doktorica zakonske in družinske terapije. V Psihoterapevtskem centru Odnos, v Ljubljani, izvaja individualne, partnerske in družinske psihoterapije. S svojim delom pomaga ljudem pri soočanju z osebnimi in odnosnimi izzivi ter jih podpira pri osebnostni rasti.
Poleg terapevtskega dela predava po različnih organizacijah, podjetjih, društvih in je gostja na številnih dogodkih. Vodi predavanja in delavnice na temo sreče, preprečevanja izgorelosti, izboljšanja komunikacije, prepoznavanja temeperamentov. Njena predavanja so praktična, usmerjena v rešitve in temeljijo na 20-letnih izkušnjah ter strokovnem znanju.
