Terapevtska soba je prostor srečevanj, ranljivosti in poguma. Vsak teden znova me navdihujejo ljudje, ki prihajajo s svojo zgodbo, pogosto s tiho prošnjo, da jih slišim, da skupaj razvozlamo zapletene vozle preteklosti, sedanjosti in včasih tudi prihodnosti. V tem tednu sem bila priča številnim pogumnim premikom, od prve predaje diplome po dolgem letu notranjih bojev, do poglobljenih pogovorov med partnerjema, ki se pripravljata na prihod otroka.
Ko par pričakuje otroka in se uči videti tudi tisto kar je dobro
Eden od parov, ki redno prihaja na terapijo, pričakuje prvega otroka. V obdobju, ki je lahko izjemno povezovalno, a tudi zelo stresno, sta se znašla ujeta v spirali nesporazumov. Pogosto je bil konflikt tisti, ki je preglasil vse drugo. Strah, da ne bosta zmogla, da se oddaljujeta, da nista dovolj. V terapevtskem procesu smo začeli krepiti sposobnost obeh partnerjev, da v konfliktu ne iščeta krivca, temveč pomen. Učimo se ustaviti, prepoznati, kaj je resnično sprožilo odziv, kaj se skriva pod jezo. Pogosto se pod jezo skriva strah, stiska in hrepenenje po povezanosti.
Preko vaj zavestnega poslušanja, strukturirane izmenjave doživljanja in učenja čustvenega jezika, sta se partnerja ponovno začela zavedati, koliko dobrega je med njima še vedno prisotnega, le da sta zaradi strahu in negotovosti to spregledala. Terapevtski prostor jima omogoča, da se znova najdeta, kot zaveznika, ne kot nasprotnika. Skupaj se pripravljata, da otroku ne bosta le starša, temveč tudi varna osnova tako drug drugemu kot njuni družini.
Prevara in učenje komunikacije skozi tri pare in tri različne procese
Prevara je ena najbolj bolečih izkušenj v partnerskem odnosu. V enem tednu sem delala s tremi pari, ki se soočajo s posledicami nezvestobe. Vsaka zgodba je edinstvena, a v vseh primerih gre za vprašanja zaupanja, ranjenosti in pomanjkanja varne komunikacije že dolgo pred samo prevaro.
V terapevtskem prostoru naslavljamo občutke izdaje, besa, žalosti in izgube. A tudi pogledamo, kaj je prevara razkrila. Pogosto to ni le nezvestobo, temveč dolgotrajno pomanjkanje čustvene bližine. Pari se učijo, da je intimna komunikacija nekaj povsem drugega kot vsakodnevno “preživetveno” komuniciranje, ali kot pogovor moškega z drugimi moškimi ob pivu. Intimnost zahteva ranljivost, počasnost, potrpežljivost. Učimo se, da se tega lahko doučimo z voljo, zavestno odločitvijo in vajami.
Eden od ključnih korakov je učenje aktivnega poslušanja, izražanja potreb brez obtoževanja ter prepoznavanje notranjih obramb, ki preprečujejo stik. Ko partnerja znata povedati in slišati: “Ranjen sem. Strah me je. Želim si bližine, a ne vem, kako,” se začne proces celjenja.
Zmaga v obliki oddane diplome kot osebna prelomnica in krepitev samopodobe
S 26-letno in 28-letno klientki smo skupaj že več mesecev premagovali občutke nemoči, obupa in nizke samopodobe. Ena naj bi diplomirala naj bi že pred leti, druga pred enim letom, a sta vedno znova obstali– zaradi notranjih glasov, ki so jima prepričevali, da nista dovolj dobri, da bosta znova razočarali, da ne zmoreta. Ko je ena pred dnevi oddala diplomo v prvo oceno, sva to praznovali kot veliko zmago. Ko je druga našla veselje do teme, si našla prakso in mi prišla vsa navdušena povedati, da bo zmogla dokončati, da vidi smisel po letih nesmisla, me je ganilo do solz.
Ni šlo le za študijski uspeh, šlo je za simbolično dejanje, s katerim sta izstopili iz sence svojih preteklih neuspehov in stopili v novo identiteto osebe, ki zmore. Skupaj krepimo samopodobo, iščemo notranjo podporo in gradimo nov, spoštljiv odnos do sebe. Vsak uspeh je kamenček v tem mozaiku.
Ko si bila vselej v senci brata in kompleks neustreznosti
Nekatere ženske, s katerimi delam, prihajajo iz družinskih okolij, kjer so bile kot deklice sistematično postavljene v ozadje. Ena od njih mi je ta teden povedala, kako je bil brat, zaradi kulturnih prepričanj in pričakovanj vedno postavljen na piedestal. Ne glede na njen trud, uspeh, prijaznost in marljivost, je bil odziv staršev in starih staršev na bratove dosežke bistveno bolj intenziven. Njena zgodnja izkušnja je bila: “Nikoli nisem dovolj.”
V psihoterapiji raziskujeva, kako je ta občutek neustreznosti prešel v odraslost. Kako se primerja, razvrednoti, potlači lastne potrebe. A že samo razumevanje dinamike, zavedanje, da ni z njo nič narobe, temveč da je sistem, v katerem je odraščala, oblikoval takšen pogled, prinaša olajšanje. Učiva se razvijati nov notranji glas, ki je glas podpore, nežnosti, sprejemanja. Pogled nase se preobraža iz pogleda manjvrednosti v pogled moči.
Ko telo reče “Umakni se” in refleks zamrznitve kot način preživetja
V zadnjem tednu sem veliko razmišljala o refleksu zamrznitve, ki se pojavlja pri posameznikih, ki so v življenju doživeli zlorabo, poniževanje, ali dolgotrajno psihično nasilje. Ena od mojih klientk je več let delala v okolju, v katerem je njena nadrejena redno kričala nanjo, jo poniževala in javno sramotila. Sama je to prestajala v tišini, z občutkom, da mora “zdržati”, da nima izbire, da bo še huje, če se oglasi. Obenem pa nosi rane iz primarne družine, kjer je bil oče psihično in fizično nasilen, mati pa nemočna in odsotna.
Ko danes, kot odrasla ženska, sliši povišan glas, tudi če ni usmerjen nanjo, njeno telo zamrzne. Začne dihati plitvo, misli se ustavijo, telo “odide”, glava pa zakrkne v občutek groze. Ta zamrznitev je bila v otroštvu način preživetja. Bilo je nevarno čutiti, bilo je se je nevarno oglasiti. V psihoterapiji zdaj skupaj raziskujeva, kako se ta refleks še vedno pojavlja v vsakdanjih situacijah, ki realno niso več nevarne, a jih njeno telo prepozna kot grožnjo.
S pomočjo individualne psihoterapije počasi mehčava to obrambno strukturo. Pomembno je, da se ne sramujemo svojih odzivov, temveč jih razumemo kot najboljšo rešitev, ki jo je naš sistem našel v določenem trenutku. V varnem terapevtskem odnosu se uči, da lahko čuti, da lahko reče “ne”, da ima pravico do meja in da se uči imeti zares rad tudi takrat, ko ni popolna.
V psihoterapijo vključujeva tudi somatske pristope kot so vizualizacija zaželjenega odziva, igranje vlog postavljanja mej, progresivna mišična relaksacija, hipnoza. Ob vsaki uri naredi majhen korak. In ti majhni koraki sčasoma postanejo temelj nove samozavesti.
Učenje postavljanja meja po letih tišine in prilagajanja
S klientko Majo raziskujeva, kako težko je postavljati meje, ko si bil kot otrok naučen, da tvoje potrebe niso pomembne. Bila je najstarejša od petih otrok, pri dvanajstih letih je že skrbela za mlajše brate in sestre, gospodinjila in “bila pridna”. Njena čustva niso bila nikoli zares pomembna. Pomembno je bilo samo to, da je vse delovali in da je bil mir, da mama ni jokala in da oče ne kriči. Danes je odrasla ženska z družino, a še vedno ima težave reči “ne” sodelavcem, partnerju in celo otrokom.
Na psihoterapijo je prišla izčrpana, utrujena, z občutkom izgubljenosti. V individualni psihoterapiji se učiva prepoznavati, kdaj in zakaj se v njej oglasi notranji avtomatizem “moram biti všeč”, “ne smem razočarati”, “moram zdržati”. Učiva se stavka: “To mi ne ustreza,” in da ne rabi dodajati opravičil. Meja ni egoizem, meja je izraz samospoštovanja.
Tako psihoterapevtski proces ni le pogovor. Je ponovna vzpostavitev stika s seboj, s telesom, z občutki. Je vaja poguma, kajti vsakič, ko izrečeš svoje potrebe, tvegaš zavrnitev. A tudi tvegaš, da boš končno slišan.
Čustvena pismenost se začne tam kjer zmanjka besed za občutke
Večina nas v otroštvu ni bila naučena, kako govoriti o čustvih. Zlasti moški klienti pogosto povejo, da znajo prepoznati tri stanja: jezo, “nič”, in pa “ne vem”. Ko pa z njimi nežno raziskujem, kje v telesu čutijo napetost, kdaj se jim pojavi kepa v grlu, zakaj imajo nemirne roke, počasi dobivamo besede za tisto, kar je bilo dolgo brez glasu.
En od klientov, ki prihaja na individualno psihoterapijo, mi je ta teden prvič povedal besede, “Mislim, da sem bil žalosten.” In ko sem vprašala, kako je vedel, je rekel, “Ker sem bil tiho in sem hotel, da me nekdo objame.” Ta stavek je bil za naju preboj. Do zdaj je vsako nelagodje zapakiral v tišino, preokupacijo z delom ali pasivno agresijo. Zdaj pa začenja graditi čustveni jezik. Postaja bolj odziven, bolj prisoten v partnerstvu, bolj nežen do sebe.
Partnerska psihoterapija z njim in njegovo partnerko prinaša prostor, kjer se lahko učita drugačnega načina pogovora, v katerem on bolj izraža, ona bolj posluša, oba pa se počutita manj sama. In to je lepota odnosa, ki zdravi.
Kako družina oblikuje naše notranje svetove in kako psihoterapija postane popravni starš
V terapevtski sobi pogosto pravim: “V psihoterapiji ne zdravimo preteklosti ampak zdravimo njene posledice, ki še vedno živijo v tvojem telesu, v tvojem doživljanju, v tvojih odnosih.”
Mnogi udeleženci psihoterapija, tako moški kot ženske, ki prihajajo na individualno psihoterapijo, so imele starše, ki so jih (nehote) pustili čustveno same. Nekateri so imeli matere, ki so bile večne žrtve in so pričakovale, da bodo hčere in sinovi njihova čustvena opora. Nekatere klientke so bile ob bratih, ki so zaradi tradicionalnih kulturnih prepričanj dobivali več podpore, pohval, možnosti. Družinska psihodinamika, v kateri je sin “investicija”, hči pa “pomočnica”, pusti globoke posledice.
V teh primerih družinska psihoterapija včasih ni mogoča, ker družina ni pripravljena na terapijo, a se v individualnem procesu lahko dogaja pomembno notranje popravilo. Učimo se razločevanja: kaj je moje, kaj je bilo njihovo; kaj sem si zaslužil/a, a nisem dobil/a; kako danes to lahko poiščem pri sebi, partnerju, prijateljih.
Ta proces ni linearen. Pridejo dnevi jeze, dnevi žalosti, spoznanj, da ni bilo pošteno. A pridejo tudi dnevi miru, ko oseba prvič zares začuti: “Nisem bil/a napaka. Bil/a sem samo prezrt/a.”
Ko psihoterapija pomeni reševanje sedanjih odnosov
Pogosto slišim vprašanje: “Ali naj grem na psihoterapijo, če se mi zdaj ne dogaja nič hudega?” Moj odgovor je, da terapija ni samo za krize ampak je tudi za rast. Res pa je, da mnogi pridejo takrat, ko se že dogaja nekaj perečega, ko pride partnerstvo v krizo, ko se razkrije prevara, ko pridejo huda nesoglasja glede otrok ali nastopi čustveno odtujenost.
V takih primerih partnerska psihoterapija ponuja varen prostor, kjer lahko raziščemo vzorce, ki so pripeljali do odtujenosti. Učimo se aktivne prisotnosti, komunikacije, razumevanja partnerjevih obramb. Terapevtski odnos ni na strani enega ali drugega, terapevt/ka je na strani odnosa.
Zanimivo je, kako pogosto že nekaj uvodnih srečanj pripelje do večje sproščenosti, več humorja in nežnosti med partnerjema. Ljudje si želimo bližine. A je ne znamo vedno dati in sprejeti. Psihoterapija nas tega znova uči. Tome mi je na fb messenger napisal: »Moj odnos ste rešila.«, »Čeprav sem mislil, da ne bo nič.«
Psihoterapija kot odnos, ki zdravi
Včasih kdo reče, da je psihoterapija “samo pogovor”. Jaz pa vedno znova doživljam, da je psihoterapija odnos. Ne samo katerikoli odnos, temveč varen, iskren in umerjen odnos, ki zdravi. Tak, kjer nisi sam. Kjer nekdo ostaja znotraj procesa, ne glede na tvojo sramoto, jezo, praznino ali odpor. Tak odnos je v nasprotju s številnimi izkušnjami iz preteklosti, kjer smo bili zapuščeni, neslišani, nesprejeti.
Ko klientka prvič reče, »Nikoli nihče ni ostal z mano v jezi.”, in doživi, da terapevt ne zapusti sobe, se zgodi nekaj temeljnega. Telo si to zapomni. Um si to zapomni. In to postane osnova za nove odnose v katerih ni nujno biti popoln, da si ljubljen. Kjer ni treba vsega zdržati sam. Kjer ni nevarno, če pokažeš svojo ranljivost.
V individualni psihoterapiji je to zbližanje s seboj prvi korak do večje svobode. V partnerski psihoterapijipa doživljamo, kako sočutno razumevanje drugega vodi do novih načinov bivanja skupaj, ne več v boju, temveč v sodelovanju. V družinski psihoterapiji iščemo poti iz ponavljajočih se vzorcev, ki so prehajali iz generacije v generacijo, in ustvarjamo prostor, kjer je možno nekaj drugega. Nekaj, kar prej ni bilo mogoče.
Pogum za spremembo ni vedno bučen, pogosto je tih
Sprememba ni vedno velik preobrat. Pogosto je tiha. Zelo osebna. Včasih pomeni, da prvič ne greš na obisk, kjer vedno doživiš poniževanje. Drugič pomeni, da napišeš elektronsko sporočilo, ki si si ga dolgo želel, a nisi upal. Sprememba je, ko ne ignoriraš več bolečine. Ko si dovoliš čutiti. Ko si rečeš, “Zaslužim si več.” in ko tej misli začneš verjeti.
Klientka, ki je prvič postavila mejo mami in ni šla k njej na obisk “kar takoj”, ko je mati to zahtevala. Klient, ki ni odgovoril na provokacijo nadrejenega. Par, ki se je prvič po dolgem času pogledal v oči in rekel: “Mi je žal.” To so premiki, ki niso na naslovnicah, a so pomembnejši kot marsikatere nagrade. To so notranje zmage, ki jih kot terapevtka slavim vsak dan.
Odnos s seboj je najpomembnejši odnos v življenju
Na koncu vsake terapevtske poti se, ne glede na tematiko, vedno znova vračamo k temeljnemu vprašanju, »Kakšen odnos imam sam/a s seboj? Kaj si govorim? Kako se tolažim? Kako ravnam s sabo, ko mi ne gre?«. Kako ta odnos s sabo integrirati tudi na zdrav način v zdrave odnose s partnerjem, otroki in drugimi pomembnimi ljudmi.
Psihoterapija je povabilo k temu, da razvijemo nov notranji svet, kjer ne prevlada glas kritike, temveč glas sočutja, do sebe in do bližnjih. Kjer lahko pogledamo nase z enako nežnostjo, kot bi jo ponudili otroku, ki ga imamo radi. Ni samoumevno, da si to dovolimo. A je mogoče.
Zato v terapevtskem procesu gradimo notranji glas varnega starša, prijaznega spremljevalca, notranjega zaveznika. Da v sebi ustvarimo tisto, kar pogosto v okolici nismo prejeli.
Kaj si želim, da vzameš iz tega zapisa?
Če si ta zapis prebral/a do konca, verjetno v sebi nosiš občutek, da nekaj ni čisto prav. Da nekaj v odnosih ali v tvojem notranjem svetu kliče po spremembi. Morda si v vlogi starša, ki si želi prekiniti vzorce iz primarne družine. Morda si v paru, ki se spopada s tišino, nerazumevanjem, celo z nezvestobo. Morda si posameznik, ki nosi bolečino iz otroštva, a si tega še ni zares dovolil povedati.
Moje povabilo je, da naredi prvi korak. Psihoterapija ni šibkost, je odločitev za rast. Je oblika poguma, ki ni glasna, a je globoko transformativna, presega, preobraža, ti pomaga rasti.
Na spletni strani www.odnos.org lahko izveš več o oblikah pomoči, ki jih nudim:
- Individualna psihoterapija za osebno rast, razreševanje preteklosti, krepitev samozavesti in zdrav odnos do sebe.
- Partnerska psihoterapija za pare v krizi, ob prevari, v obdobjih odtujenosti ali pred pomembnimi življenjskimi prelomnicami.
- Družinska psihoterapija za razumevanje dinamike med starši, otroki, sorojenci in vpliva transgeneracijskih vzorcev.
- Delavnice in predavanja za podjetja, za vodje in zaposlene, da je sodelovanje lepše, da je nedelja varen dan, ko se počutiš dobro ob misli, da bo jutri nov delovni teden.
V vsakem terapevtskem procesu te spremljam z razumevanjem, znanjem in globokim spoštovanjem do tvojega tempa.
Terapevtski teden kot mikrokozmos človeške duše
Ta terapevtski teden je bil kot življenje samo, ki je lahko polno bolečine, a tudi poguma. Polno občutka izgubljenosti, a tudi odločnosti. Ljudje prihajajo s strtim srcem, a z iskro v očeh, da bi ga znova sestavili morda ne v isto obliko, morda celo v lepšo.
Kot terapevtka vem, da ni večje časti, kot hoditi ob nekom, ki si upa iskreno pogledati vase. In čeprav so to njihove zmage, sem hvaležna, da sem lahko priča in soustvarjalka teh tiho zmagovitih trenutkov.
Če si se v zapisu prepoznal/a ali čutiš, da je čas za spremembo, te povabim, da me kontaktiraš. Skupaj poiščeva varen prostor, kjer boš slišan/a, razumljen/a in opolnomočen/a.
dr. Nada Mirnik Trtnik
Psihoterapija Odnos, Ljubljana
www.odnos.org
031 371 143
O avtorici dr. Nadi Mirnik Trtnik
Nada Mirnik Trtnik je doktorica zakonske in družinske terapije. V Psihoterapevtskem centru Odnos, v Ljubljani, izvaja individualne, partnerske in družinske psihoterapije. S svojim delom pomaga ljudem pri soočanju z osebnimi in odnosnimi izzivi ter jih podpira pri osebnostni rasti.
Poleg terapevtskega dela predava po različnih organizacijah, podjetjih, društvih in je gostja na številnih dogodkih. Vodi predavanja in delavnice na temo sreče, preprečevanja izgorelosti, izboljšanja komunikacije, prepoznavanja temeperamentov. Njena predavanja so praktična, usmerjena v rešitve in temeljijo na 20-letnih izkušnjah ter strokovnem znanju.
