Kaj se zgodi, ko partner noče bližine, se izogiba očesnemu stiku, se izogiba dotika in se ne dotakne več resnice?
Spolnost je več kot stik dveh teles. Je ogledalo, ki je včasih izkrivljeno, drugič čudovito jasno, ki pokaže, kdo v resnici sva. V času zaljubljenosti to ogledalo pogosto kaže privlačnost, poželenje in željo po bližini. A skozi leta, z vsakdanjimi obremenitvami, čustvenimi ranami in globljimi notranjimi konflikti, lahko to ogledalo pokaže nekaj bolečega, kot je npr. odmik, tišino, odpor, odsotnost iskrene privlačnosti.
Spolnost, umanjakanje spolnosti, pogosto ni prva stvar, ki jo par omenja na terapiji. Pogosto pridejo z občutkom, da »nekaj ni več kot prej«, da ni več povezanosti, da se partner umika. V resnici pa je lahko ravno spolnost tista točka, kjer se najprej razkrije tisto, česar si še ne upamo izreči.
📌 Ko je resnica o biseksualni ali istospolni spolni usmerjenosti v dolgoletnemu heteroseksualnemu odnosu razkrita ali zakrita
V terapevtski praksi se včasih pojavijo pari, ki odkrito, iskreno govorijo s partnerjem o svoji biseksualni usmerjenosti. Eden od primerov je par, kjer je ženska priznala svojo biseksualno usmerjenost. V dogovoru s partnerjem raziskujeta spolnost v trojčku z drugo žensko – odprto, zavestno in brez skrivanja. Četudi so takšne situacije redke, pokažejo, da je možno ustvariti prostor za iskreno izražanje spolne identitete.
Pogosteje pa pridejo na terapijo pari, kjer eden od partnerjev prikrito ali nezavedno zatajuje svojo istospolno usmerjenost.
Ena od žensk pride sama na terapijo. Ne govori veliko o spolnosti, a njene besede so polne razočaranja. Opisuje, da je partner hladen, ne pokaže nežnosti, vse manj se pogovarjata. Postopoma se pokaže, da partner že dve leti navezuje intenzivne stike z moškimi iz preteklosti, da mu je bližje virtualna povezanost kot resničen telesni stik. Ko ga poskuša povabiti v intimo, dobi kritiko, da ni dovolj privlačna, da je preveč čustvena, preglasna, »preveč«.
Zadaj pa slutimo nekaj drugega: ne (samo) odpor do nje, ampak razcepljenost v njem.
🧠 Ko se identiteta razcepi in partner postane krinka
V enem izmed primerov partnerka pove, da je njen mož imel že v vojski spolne izkušnje z moškimi. Po dolgih letih skupnega življenja se nenadoma začne dopisovati z enim od teh moških. Kasneje naveže odnos z drugim, ki ga imenuje “duhovni brat”. A spolnosti z ženo se izogiba, s pasivno agresivnostjo, v kateri se izmika spolnosti in daje prednost raznoraznim obveznostim, opravilom s katerimi daje partnerko na stran in ji zbuja občutke zavrnitve, jeze. Postopno spolnost med njima zamira. V odnosu do partnerke je hladen, obtožujoč, kritičen. Vedno več dogovorov in pobud za telesnost se konča v zaničevanju ali umiku.
Ko terapevtka odpre temo spolnosti, moški postane ogrožen. Tema je zanj preveč nevarna. Grozi z odhodom s terapije, če se je dotaknemo. Vztraja, da ni gej. Tekom terapevtskega procesa žena preko deketkiva odkrije, da je bil spolno aktiven z moškim. V tem moškem je razcep, njegova telesna privlačnost je usmerjena drugam, a zaradi notranjega sramu in strahu pred zavrnitvijo tega ne zmore priznati niti sebi, niti ženi.
Namesto tega raje živi v odnosu, ki navzven deluje “urejeno”. Žena postane krinka, varna fasada, za katero skriva tisto, česar si ne upa videti v sebi.
❄️ Kaj je pogosto za hladnostjo v spolnosti?
Ko spolnost izgine, je pogosto nekaj več kot utrujenost ali rutina.

Za hladnostjo so lahko:
- nepredelane travme iz primarne družine (npr. zlorabe, poniževanje, sram),
- strah pred čustveno bližino, ki bi lahko ponovno odprla bolečino iz preteklosti,
- prikrita spolna usmerjenost, ki je še vedno zavrnjena ali potlačena,
- čustvene in telesne prevare, ki ustvarjajo notranjo distanco,
- ali preprosto odsotnost želje do konkretnega partnerja, ki se je tekom let počasi izgubila – zaradi izkušenj, sprememb, notranje rasti.
🔍 Kaj se zgodi v paru?
Ko eden v odnosu čuti, da ga drugi ne želi več, a ne dobi nobene razlage, pride do globoke zmedenosti. Začne dvomiti vase. Pojavijo se vprašanja:
- Sem še vedno privlačna?
- Zakaj me ne pogleda več?
- Ali ima drugo?
- Ali sem jaz razlog za to, kar se dogaja?
In pogosto začne partner, ki si želi bližine, razvijati vedenja iz nemoči:
- Pritožuje se.
- Vpraša.
- Išče stik.
- Kritizira – ne zato, ker bi hotel napasti, ampak ker čuti, da izginja.
Drugi partner pa v tem vidi še dodaten razlog za oddaljevanje. Vzpostavi obrambni mehanizem:
“Zato ne morem biti z njo/njim, ker je tečen/težka, ker vedno nekaj hoče.”
A v resnici gre za to, da ne želi pogledati vase.
💔 Kdaj je bolje odnos končati in kako to storiti dostojanstveno?
Včasih ni več poti nazaj. Včasih eden od partnerjev že dolgo išče izhod, a ga še ne zna ali ne zmore udejaniti. V takih odnosih pogosto vlada:
- več konflikta kot povezanosti,
- več očitanja kot občudovanja,
- več osamljenosti kot skupnega časa.
Eden misli na razhod, a krivdo prenaša na drugega. Drugi se oklepa bližine, a se čuti zavrnjenega, razvrednotenega. V takih primerih je bolj iskreno, sočutno in tudi etično, da se začnemo pripravljati na razhod.
To pomeni:
- poskrbeti za varnost (čustveno, bivanjsko, finančno),
- pripraviti načrt za ločenost z dostojanstvom, ne z vojno,
- poiskati podporo pri psihoterapevtu in/ali pravniku,
- priznati sebi, da odnos ni več varen, živ, ljubeč.
In če nismo prepričani, če imamo občutek, da nekaj ne drži, a partner vztrajno zanika, lahko poiščemo informacije, s pomočjo detektiva ali strokovnjaka, ki presodi, ali je naše zaznavanje realno ali del ranjenih projekcij.
A kot si zapisala, pazljivo. Meja med resničnim sumom in lastnim strahom pred zavrnitvijo je tanka meja. Zato najprej poslušaj sebe. Potem preveri. In se nato odloči.
💬 Kaj želim, da odneseš iz tega članka?
- Da hladnost v spolnosti ni vedno tvoja krivda.
- Da imaš pravico vedeti resnico, tudi če je boleča.
- Da partnerja ne moreš prisiliti v iskrenost, lahko pa poskrbiš za svojo resnico.
- Da zakon ni obveza, če ni več odnosa.
- In da včasih prav spolnost ali njen izostanek le te, lahko pokaže, kje se resnično nahajamo.
Psihoterapija kot varen prostor za razkritje in ponovno celjenje
Spolnost je ogledalo. Ne laže. Kaže, kje smo s sabo, z drugim, z resnico. V terapevtskem prostoru lahko to ogledalo pogledamo skupaj počasi, spoštljivo, brez pritiska. Lahko razkrijemo, kaj se v resnici dogaja. In nato izberemo ali zdravimo odnos, ali se poslovimo.
Pomembno je le, da ne ostanemo v vlogi krinke za nekoga, ki ni pripravljen srečati samega sebe.
Z ljubeznijo in podporo,
dr. Nada Mirnik Trtnik
🔗 Nadaljujte z branjem:
👉 Kako zgraditi zdrav odnos do spolnosti in lastnega telesa
👉 Ko si želiva različno in nekaj o samozadovoljevanju, libidu in iskanje skupne bližine
O avtorici dr. Nadi Mirnik Trtnik
Dr. Nada Mirnik Trtnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. S svojo strokovnostjo in toplino pomaga posameznikom, parom in družinam pri premagovanju izzivov ter izboljšanju medosebnih odnosov. Vodi tudi skupine za ženske, pare, samske in odrasle otroke alkoholikov. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, kjer klienti lahko raziskujejo svojo notranjost in gradijo globlje, bolj avtentične odnose. Več o njenem delu in poslanstvu si preberite na povezavi 🌐 www.odnos.org/o meni/







