Sem dr. Nada Mirnik Trtnik. Sem psihoterapevtka in pomagam številnim posameznikom, parom in družinam do boljše komunikacije, do lepših odnosov in tudi do boljšega odnosa do samega sebe. Številne moje stranke, tudi podjetniki, ki delajo v družinskih podjetjih in se srečujejo z izzivi sodelovanja, ko delajo skupaj in so veliko skupaj tako v privatnem času, kot v poslovnemu času. Namen današnjega intervjuja Družinski odnosi v družinskem podjetju je raziskati, kako se par, ki dela skupaj v družinskem podjetju, spoprijema z izzivi skupnega delovanja in ohranjanja dobrega partnerskega in družinskega odnosa. Te izzive sem raziskovala v pogovoru z uspešnima podjetnikoma, Robertom Rolihom in Saro Brezigar, ustanoviteljema Akademije Panta Rei. Vprašanja in odgovori bodo lahko pomagali pridobiti poglobljen vpogled v dinamiko vodenja družinskega podjetja, izzive in prednosti delovanja partnerjev, ki delujejo v istem podjetju. Iz pogovora boste lahko dobili poslušalci uvide, kako usklajevati poslovne in osebne odnose. Vprašanja in odgovori so namenjeni razkrivanju praktičnih nasvetov, osebnih izkušenj in strategij, ki bi lahko koristile tudi drugim podjetnikom v podobnih situacijah.
Celoten vido posnetek si lahko pogledate na youtube kanalu https://odnos.org/druzinski-odnosi-v-druzinskem-podjetju-intervju-z-robertom-rolihom-in-saro-brezigar/
Kot sem že navedla, sta moja današnja gosta gospa Sara Brezigar in gospod Robert Rolih, ki sta ustanovitelja in ključna vodja Akademije Panta Rei.
Robert Rolih: Tako je ja, sva ustanovitelje Akademije Panta Rei.
Nada: Vajino podjetje Akademije Panta Rei se osredotoča na izobraževanje in svetovanje na področju osebnega in poslovnega razvoja. V središču delovanja, vidva sodelujeta že dvajset let, je potencial ljudi, podjetij, poslovnih idej. Izvajata kvalitetne, dobro obiskane delavnice na področju marketinga, prodaje, vodenja, upravljanja s časom in investiranja. Delujeta na domačem in tujem trgu.
Robert: Tako je.
Sara Brezigar: Vse to drži.
Nada: Zdaj bomo šli skozi intervju in vprašanja. In prvo vprašanje, ki ga vama bom zastavila je, če mi povesta o vajinem začetku kot par. Kako sta se spoznala in postala par?
Sara: Jaz mislim, da tukaj ni nobene take hude filozofije. Midva sva se spoznala v študentskih letih. Živela sva v istem študentskem domu.
Robert: Ja. Takrat sva se spoznala že in potem sva dejansko nadaljevala najino pot skupaj. Vse ostalo pa je »top secret«.
Nada: Je nekaj vajinega. Pa kljub temu, sta po tolikih letih tukaj skupaj z mano. Imata skupaj družino, imata otroke. Povejta mi, koliko otrok imata in koliko sta stara?
Robert: Imava dva otroka, oba sta fanta, 10 in 12 let. Tako, da je pestro.
Sara: Ali pa postaja pestro.
Robert: Prihajajo najstniška leta, to bo pa verjetno še najbolj pestro.
Nada: Mislim, da bo izziv voditi podjetja in delovat, osebno rastit in imet dva mala otroka. Ko so otroci mali, rabiš ogromno časa zanje. Jih rabiš skoz gledat, jih nadzirat. En mora biti skozi prisoten, sta se morala veliko usklajevati. O tem bomo več v nadaljevanju povedali. Kot zakonska in družinska terapevtka pogosto srečujem pare, ki se soočajo z izzivi pri usklajevanju skupnih in osebnih ciljev. Mi lahko povesta, kako sta vidva skozi leta razvijala vsak svojo in skupno poklicno in podjetniško pot?
Robert Rolih: Tukaj bi mogoče malo povedal ozadje, kako sva z biznisem sploh začela, da bo potem lažje razumet naprej. Torej v študentskem domu sva ustanovila najin prvi biznis. Prvi biznis ni bil izobraževalni, ampak je bil izdelava spletnih strani. Podjetnikom smo nudili izdelavo tako učinkovitih spletnih strani. To je bilo okoli leta 2000. Tisti biznis je bil precej drugačen od drugih biznisov, ki sva jih potem nadaljevala. Veliko je zahteval. Veliko je bilo potovanj, priprav, obiskov strank, vožnje po Sloveniji vsak dan, tako, definitivno to z otroci ne bi delovalo. In takrat sva bila še študenta in sva imela dosti časa, da sva lahko to tudi naredila. Potem se je pa naš izobraževalni biznis začel razvijati 2003, 2004. Akademija Panta Rei je nastala 2004. In tisti biznis, ki ga dejansko še vedno delamo, v precej drugačni obliki, je bila narava takšna, da je bilo veliko delavnic, seminarjev, veliko teh različnih tipov izobraževanj, ki pa je bilo tudi precej časovno intenzivno. Dejansko si moral biti dosti časa na teh dogodkih. V današnjem obdobju, pa imamo pa precej stvari online. Ta globalni biznis, ki ga danes vodimo, iz vidika izobraževanj, v smeri investicij. Naši glavni programi so investicijski programi, kako vlagati svoj denar. Ti programi so vsi online, imamo globalno bazo strank zelo veliko. Biznis je danes čisto drugačen, kot je bil na začetku.
Sara Brezigar: Kar se mi zdi tukaj pomembno povedati je, da ta najino pot ni bila nikoli premočrtna, pa tudi ni bila skupna ves čas, da sva ves čas skupaj delala. Večkrat je bilo tudi izmenično. Na začetku sem se jaz več ukvarjala s spletnimi stranmi, potem je to prevzel Robert, jaz sem šla potem v druge vode, sem študirala v tujini. Sem se vrnila, sem bila mlada raziskovalka. To se mi zdi pomemben podatek. Potem, ko smo ustanovili podjetje je bil Robert oseba, ki je bila vse čas sto procentno v tej zadevi, jo je vodila, jaz sem imela obdobja, ko sem bila bolj prisotna in obdobja, ko sem bila zelo malo prisotna, in sem imela obdobja, ko, ko sem bila prisotna samo kot zunanja svetovalka. Ta interakcija se je spreminjala skozi leta. Verjetno je zdaj obdobje, v celih teh dvajsetih letih, ko sem še najbolj vpletena.
Nada: Bila sta pogumna. Da sta začela že takrat razvijat in se soočat z podjetništvom, da sta hodila sta od podjetnika do podjetnika. Delala sta spletne strani in jih prodajala. Mogla sta spoznati programe, se naučit delat internetne strani, kar vama verjetno služi skozi življenje, pri poslu kot ga imata danes, ker je veliko preko interneta.
Robert: Začela sva z ničle. Nič. Nič. In to je bil takšen biznis, ki ga lahko začneš z ničle. Morala sva se seveda veliko stvari naučiti. Ker takrat še ni bilo vseh teh orodij, da na hitro narediš spletno stran. Bilo je še precej ročnega dela. Bilo je veliko učenja. Je pa bil biznis, ki sva ga lahko začela čisto iz ničle. Ker nisva imela nobenih nekih denarnih podpor koga ali pa, da bi imela neki denar prihranjen, nisva imela
Sara: Edina sreča je bila, da so takrat študentski domovi odločili, da bodo inštalirali telefone in internet, to nama je omogočalo, da sva sploh lahko začela. To se mi zdi res tako pomemben dosežek . Če tega ne bi naredili, potem tudi midva verjetno ne bi mogla začeti.
Nada: Ja in podpirala sta se. Ko je dal eden idejo, jo je drugi podprl. Znala sta sodelovati in se doučit zaradi ideje enega ali drugega. Imela sta ideje in sta gradila vso to do sedaj, seveda z vzponi in padci, ampak danes sta, bi lahko rekla, na vrhuncu vajine poti.
Robert: Definitivno je ta globalni prodor, ki smo ga naredili. Mi smo začeli z globalnim prodorom leta 2014. Glavni prodor pa je bil v dobi kovid krize. Takrat je vse šlo na online. Mi smo izkoristili tisto priložnost, zato ker smo imeli že pripravljeno, webinarje smo znali že dobro izvajat, imeli smo že online tečaje. In takrat smo online zagnali še globalni marketing. Tako, da je delovalo 100 na uro, zdaj je fantastično delati v tem biznisu.
Nada: Se veselim skupaj z vama. Mi lahko opišeta, kako poteka vajina razdelitev odgovornosti in vlog v vajinem podjetju Akademija Panta Rei. Ima vsak svoje področje ali je kdo od vaju bolj glavni, bolj podrejen?
Sara: Če poenostavim odgovor, Robert ima svojem področju dela, jaz pa počnem vse preostalo, ker Robert ne želi ali pa ne počne. In ko je vsega tega preveč, pridem protestirat k Robertu. Treba se je usesti in se pogovoriti, kaj bo kdo počel. Področji dela imava zelo ločeni. Robert se bolj ukvarja z izvajanjem teh investicijskih programov, jaz pa sem bolj ukvarjam na tem področju dela z ljudmi, če so kakšne težave s strankami in sama organizacija podjetja. Da poslujemo legalno.
Robert: Da se prebijemo skozi vso birokracijo, ki nam jo je država dala.
Nada: Zdi se mi fajn, da ima vsak svoje področje. Ga vodi. Se lahko uresničuje. Je avtoriteta. Nekatera družinska podjetja imajo tako, da glavni odloča in ne spusti nekoga drugega zraven, da bi tudi lahko vodil. Vidva se dopolnjujeta.
Robert Rolih: Midva imava odnos, kjer se dopolnjujeva, ter skupaj narediva odločitve. Včasih se tudi ne strinjava, ampak najdeva potem neko skupno pot. In tu je Sara, ki zna pogledati par korakov naprej. Kar mogoče meni včasih malo malo manjka. Jaz imam dosti idej. Včasih se ne vprašam, kaj bo ta ideja prinesla še za seboj, v ozadju. In tu je Sara fantastična, ker dejansko zna razmisliti par korakov naprej in zna opozoriti na morebitne težave, na morebitne stvari, ki jih bomo morali še imeti urejene zaradi te ideje in na vse druge stvari, ki pridejo zraven, na katere jaz mogoče nisem pomislil.
Sara Brezigar: Po drugi strani je Robert človek, ki ima vedno veliko poguma. Sprejme neke odločitve, neke poteze, ki so zelo tvegane. To meni večkrat malo manjka, ker vidimo, kaj se bo dogajalo naprej. Tu je zelo dobra sinergija in tukaj oba zelo dobro razumeva, kaj druga oseba prinese v to sodelovanje. In se mi zdi, da iz tega potem res izhaja, da veliko skupaj delava, vsak na svojem področju in veliko skupaj znava naredit.
Nada: Super. Iz tega pogovora vidim, da sta vidva intelektualno zelo močna.
Robert: Ja, predvsem Sara. Sara je glava družine. Stvari, ki jih jaz delam, sem bolj fokusiran in zato sem potem tudi dober na njih. Ker se znam fokusirat na eno stvar, in potem tisto stvar delam in jo potem delam res dobro. Definitivno pa ima Sara ima večjo razgledanost, širino in vse druge stvari.
Sara: Jaz sem pa mogoče šibkejša pri disciplini ali pri vztrajanju pri eni zadevi. Moja močna plat je vedno pri kombiniranju znanj iz različnih področij, pri združevanju stvari ki so zelo različne. In tako se mi zdi, da se tudi pri temu zelo dobro dopolnjujeva. Podjetništva se ne moreš iti, če nisi vztrajen, če ne znaš biti sfokusiran na eno stvar. In to je tisto kar Robert doprinese, in jaz potem doprinesem te povezave.
Nada: Super. Kako vidva sodelujeta in vključujeta vajine različne pristope k sprejemanju pomembnih poslovnih odločitev.
Robert: Ja. Tu lahko nadaljujeva iz prejšnjega odgovora. Ker se zelo dobro poznava in zelo dobro vidiva kje ima kdo te močne plati, zato je potem zelo enostavno sodelovati. Enostavno delava te skupne projekte in skupne odločitve. Ravno zato, ker se tako dobro poznava in imava neka komplementarna področja. Ali komplementarno razmišljava.
Sara: Dajte si predstavljati, da delate neko skupno lego strukturo. Jaz imam okna, vrata, ljudi, streho, Robert ima lego kocke in oba veva da bo struktura postala samo, če bova skupaj to delala in sva v temu že tako dobro uigrana, da je nama čisto normalno, da tako sodelujeva.
Nada: Ja razvila sta dobro funkcionalno kombinacijo vajinih specifik in močnih točk.
Robert: Saj pravijo, da v biznisu zelo težko uspeš sam. Ravno zato, ker en človek ne more biti dober pri vsemu. In zato, ko se pogovarjam z investitorji, angelskimi investitorji in tako naprej, no, tudi sami smo že to postali zdaj. Vedno hočeš imet tim, nočeš investirat v enega podjetnika, ki je sam, zato ker je zelo velika verjetnost, da bo propadel. Vedno želiš imeti neki tim, ki se dopolnjuje.
Nada: Kako rešujeta izzive pri skrbi za otroka? Kdaj bo kdo dalj časa delal? Kdo bo z otrokoma? Kdaj boste skupaj?
Sara: Zadeve pri naju delujejo iz enega enostavnega razloga. Zato ker je Robert prevzel veliko breme vsega rutinskega dela. Se pravi razvažanje otrok zjutraj v šolo, iz šole, dejavnosti popoldne, tudi ko so bili mlajši, kopanje zvečer. Veliko rutinskega dela je dejansko on prevzel. Kar pomeni, da je meni ostalo tisto prilagajanje in tisto reševanje požarov, ki se v družinskem življenju ves čas pojavlja. Se pravi, jaz sem tista, ki mora biti prilagodljiva če nekdo zboli, če je treba k zdravniku, k zobozdravniku, ko je treba karkoli rešiti, ko se je npr. avto pokvaril.
Robert: Se dogovarja za vse rojstne dneve.
Sara: Tako, da dejansko se mi zdi, da sva tukaj našla neko ravnotežje in mislim, da res deluje, ker je on prevzel tako veliko breme teh rutinskih stvari. Če on tega ne bi, a ne, bi potem bila jaz dejansko pod prevelikim pritiskom.
Robert: Meni je pa konec koncev tudi to, da prevažamo otroke fajn. Prvič zato, ker si z njimi, da se lahko kaj pogovoriš. Drugič, ko jih grem nekam iskati, poslušam svoje videote, ker jih moram poslušati glede investiranja, ker moram biti v stiku z najnovejšimi informacijami in moraš vsak dan toliko stvari preposlušat, prebrat. In to, da sem v avtu in si preprosto dam z youtuba na zvočnike stvari, in poslušam določene stvari, ki sem si jih prej pripravil. Ko so otroci v avtu, se pač z njimi še kaj pogovoriš .
Nada: Na partnerski terapiji je dostikrat izziv, kakšno breme bo kdo od partnerjev prevzel, dokler so otroci majhni morata večina starša delati namesto njih. Jih moraš previjati, jih moraš hraniti, jih moraš potem paziti da ti po predalih ne lazijo. Pravzaprav sem sestavila sezam štiri strani, kaj kdo dela, ker si pari enostavno ne znajo fer-play razdeliti te vloge.
Robert Rolih: Verjetno res ni to enostaven izziv. Saj tudi midva sva imela včasih kakšne spore, kdo kaj dela. Ampak to je del življenja.
Nada: Mislim da ja, noben ni opremljen, ko dobiš prvega otroka, moraš plavati s tem in moraš iskat prilagoditve, rešitve. Eden se počuti malo bolj obremenjenega in mora to skomunicirat. In če imaš kot par empatijo, potem to slišiš in iščeš rešitve. To se potem navezuje tudi na naslednje vprašanje. Na partnerskih terapijah veliko delamo na komunikaciji, reševanju konfliktov med partnerjema. Zanima me, kako se vidva spoprijemata s konflikti ki nastanejo, ko se osebne zahteve prepletajo s poslovnimi. Ga ni para, ki se ne bi kdaj pa kdaj sprl zaradi osebnih zadev, različnih pogledov. In če skupaj delaš, ta konflikt lahko preneseš v službo in tudi iz službe domov. Kaj vama v takih situacijah pomaga?
Sara Brezigar: Jaz mislim, da je treba tu povedati, da se konfliktov ne bojiva. Imava pozitiven odnos do konflikta kot nekega sredstva za razreševanje nekih težav, ki se pojavijo. Jaz osebno se bistveno bolj bojim pometanja težav pod preprogo. Imava en pozitiven odnos do konflikta. Mogoče je druga pomembna stvar pri naju, da je najino poslovno sodelovanju sinergično. Jaz pa lahko naštejem na prste ene roke, kdaj sva imela res poslovne konflikte. Ja, velikokrat se ne strinjava. Velikokrat rabiva nekaj več časa zato, da prideva do neke odločitve, ampak da bi se kregala o poslovnih zadevah, se že zelo dolgo časa nisva. Mogoče sva se štirikrat do petkrat v dvajsetih letih. V družinskem življenju, tam je več konfliktov, ki jih pač rešujeva. Je pa tudi treba povedati, da midva tako strogo ne ločujeva poslovno in družinsko življenje. V pisarni jaz Roberta vprašam kdaj pride tašča na obisk. In doma se tudi pogovarjamo o poslovnih zadevah.
Robert: Ja tudi z otroci se doma pogovarjamo. Konec koncev je fajn, da slišijo kaj se dogaja, da vedo. Pa tudi, da razumejo filozofijo biznisa. In vseh teh stvari. Konec koncev jima bo v življenju zelo koristilo. Je precej zamegljena ta ločnica, nimamo neke stroge ločnice med biznisom in privatnim življenjem. Nam je všeč to, kar delamo. In zdaj da bi nekaj ločevali in bi rekli, joj, zdaj se pa ne bomo pogovarjali o biznisu, bo malo čudno, to nebi bilo naravno za nas.
Nada: Ok, za vaju to funkcionira. Nekako še imata vedno toliko in toliko pogovora, ki se tičejo vaju dveh in toliko in toliko, ki se tičejo poslovanja. To vprašanje je zato, ker mi nekateri pari rečejo, da gredo na dopust in gredo npr. v bazen in se že začnejo takoj o poslu pogovarjati. Partnerka reče, greva se midva malo o nama pogovarjati. Kako se ti počutiš? Kakšne imaš plane za najin odnos?
Sara: Mogoče še to, kar ste prej vprašali. Prenašanje iz poslovnega na osebni. Zato, ker midva nimava nekih hudih konfliktov, tega prenosa iz poslovnega na osebno ni. Pa tudi iz osebnega na poslovno ni, tukaj imava mogoče neko razumevanje, da to kar je poslovno, je neki drug nivo, kjer sodelujemo z drugimi ljudmi. Imamo neko podjetje. Imamo neki tim. In dejansko ne moremo dovoliti, če smo se zvečer nekaj skregali, ali pa če je bil neki konflikt, da potem dejansko to vpliva na celoten kolektiv in na delovanja podjetja.
Robert: Gre za neki profesionalni pristop k biznisu. Ker ti ne moreš nekih osebnih stvari, Sara se mogoče se spomniš, ko sva bila v Las Vegasu, in tam ona, ki pozdravlja ljudi, ona mora biti nasmejana, ko pride v kazino, ona ne sme imeti slabega dneva, ona mora biti vedno nasmejana. In tudi v biznisu, če imaš opravka s strankami, ne moreš zdaj dovoliti, da zato ker si se ti nekaj skregal, da boš zdaj slabo ravnal z neko stranko. To je nepojmljivo za nas.
Nada: Ja, moraš znati nekako odložiti in imeti neko spoštovanje tudi v komunikaciji med vama. Ker recimo, ko ima par tiste težke trenutke, lahko z izrazom na obrazu, s pogledom, s tonom glasu sporočaš v bistvu nestrinjanja, odvračanje, ali pa neko podporo. Tako, da je to zelo pomembno, da znamo to upoštevati. Tudi takrat, ko so včasih izzivi. Lažje nam je vsem v partnerskem odnosu funkcionirat, ko imamo prijetne trenutke, ko se počutimo povezani in v poslovnem in zasebnem življenju. Neki bonton, neka kultura mora biti v nekem partnerskem odnosu, tudi takrat, ko pridejo izzivi. Zanima me, ali imata kakšno posebno strategijo, da nekoliko zamejita, kdaj sta v vlogi partnerja, sodelavca, starša. Na primer: Nekateri pari, ki delajo v istem podjetju, se pogosto, tudi na dopustu pogovarjajo o delu ali doma, ko sta z otrokoma, delata za službo. Kako vidva ločujeta te vloge? Kaj vama pri temu pomaga? Kdaj se pogovarjata o izzivih partnerstva? Kdaj sta v vlogi sodelavca in se pogovarjata o izzivih skupnega dela in kdaj sta v vlogah starša in se pogovarjata o vlogah starša?
Sara: Mislim, da smo se o prvem delu že mogoče prej pogovarjali, tako da jaz ne vem, če bi še veliko dodajala. Najin osebni in poslovni odnos se zelo prepleta in ne čutiva potrebe, da bi to ločevala. Za naju je posel neke vrste avanture v življenju, tako kot otroka, družina, kot skupni projekti in ta potovanja. Malo večji izziv pa je to, kar ste na koncu omenila, je to družinsko življenje. Tam pa vidiva, zdaj ko sta otroka malo starejša in ne potrebujeta res toliko nege in pozornosti, vsako minuto, se je potrebno kar malo disciplinirati, zato da si vzameva čas doma za njiju, za družino. Tudi, ker sta naša dva zelo povezana in malo delujeta kot par, si zelo hitro zastavita neko svojo dinamiko, da lahko zelo hitro zapadeva v to …
Robert Rolih: Dejansko imata takšno prijateljstvo med seboj, tako sta povezana med seboj, da bi se onadva kar sama pogovarjala cel čas, igrala se skupaj. Včasih naju sploh ne rabita. Včasih morava tudi midva bolj aktivna priti do njiju in se začeti z njima pogovarjati ali se igrati.
Nada: Da jih vključujeta in dasta malo odrasle možgane notri v njuno igro in v njuno dinamiko.
Robert: Ker onadva bi bila kar sama. Včasih nama na sprehodu rečeta: »Mama, tata, vidva kar pejta ene dvajset metrov naprej, da ne slišita naših stvari.«
Nada: Zdaj prihajata v ta leta, ko je več njunih skrivnosti. Pomembno je, da tega prevečkrat ne izrabimo in da povečini ne rečeta, da bosta nekaj svojega naredila zase ali za službo. Dejansko je pomembno, da se zavedata kot par, kako važna je vajina prisotnost, ne samo fizična ampak tudi vajina vpletenost, da ju povabita v skupno dinamiko, npr. v igro, razmišljanje…
Sara: Tukaj se mi zdi, da je zares pomembno ozaveščanje, kar midva v zadnjem letu ugotavljava, da morava tukaj res pazit, da morava bit pozorna, da ohranjava ta stik, da si vzameva čas, tudi če naju onadva ne potrebujeta. Ampak, da si vseeno vzameva ta čas.
Nada: Zanimivo mi je, ko sta govorila o tej vlogi starša, da sta vajina otroka vključena v stvari, ki jih vidva počneta in se doma pri kosilu pogovarjata, ko sta praznovala dvajseto obletnico delovanja Akademije Panta Rej, sta ju tudi vključila v neko dinamiko pri igri.
Robert: Tako sta bila na celemu seminarju z nami, sta tudi zelo aktivno sodelovala. Tudi Rafael je pomagal pri torti in pri kvizu, ki smo ga imeli z udeleženci, tako da je bilo zelo fajn.
Nada: Zanimivo je pri nekaterih odraslih osebah, ki pridejo na terapijo, ki imajo trideset, dvaintrideset, petintrideset let in zelo zgodaj prevzamejo neko vodilno funkcijo. Se potem pogovarjamo, kako so prišli do tega in kaj do delali njihovi starši. In dostikrat je tako, da imajo mladi vodje zelo močne starše (podjetnike, vodje, …) in se že kot otroci niso bali avtoritete. Njihovi starši so otroka vključevali noter v vsebine, ki so jih delali v svojih službah, podjetjih. In že od malih nog je že poslušal, kaj se dogaja v poslovnemu svetu, kako oče in mama sprejemata določene poslovne odločitve, kaj so izzivi, kako z avtoritetami sodelovati. Dejansko že iz otroštva premagujejo ta strah in to vpliva na njihovo samopodobo, se zgodaj učijo kako zaslužiti denar, kako biti podjeten. To se jim že od malega naprej izgrajuje. Nekateri šele po faksu padejo v to poslovno sfero. Dejansko vi to poslovno kulturo živite že doma.
Robert: Če nisi izpostavljen temu področju, potem ne moreš od kje črpati znanja. Definitivno je to koristno.
Sara Brezigar: Je pa tudi nekaj na nekem mikro nivoju, če je otrok vključen v tvoje delo ima neko drugačno percepcijo tudi pri tej starosti, gleda kaj se dogaja v šoli, zakaj naj nekaj počne. Spomnim se nekega takšnega primera, ko sem urejala nek znanstveni članek, neke vire, sem ta starejšega kar angažirala, da mi je pri tistem pomaga in bi rekla, da je iz tistega dobil nek filing kaj pomeni zapisat en znanstveni članek. In potem smo se ene tri tedne kasneje pogovarjali o njegovem eseju, in njemu se je zdelo, ki je bil ta esej ene 3000 besed, ful dolg in sem jaz rekla, glej znanstveni članek ima vsaj 16.000 znakov, jaz jih moram napisati vsaj deset na leto, poleg vsega drugega. In se mi zdi, da dobijo tudi drugačno perspektivo, tudi neko povezanost med tem, kar one delajo v šoli in kako jim bo to kasneje koristilo. In se mi zdi, da je to zelo pomembno za njihovo motivacijo, da ni šola brez veze, kot pravijo včasih.
Nada: Ja, se strinjam. In občasno zasledim na socialnih omrežjih poleg poslovnih vajinih objav tudi objave, ko z otrokoma raziskujeta različne kraje. Predstavljam si, da vama je pomemben kvaliteten skupno preživeti čas, bi mi kaj več zaupala o temu.
Robert: Zelo radi potujemo skupaj. Gremo kar dostikrat na leto malo okrog v različne države. To se nama zdi zelo koristno.
Sara: Jaz tega ne sprejemamo kot preživljanje prostega časa, skupnega prostega časa, ampak bolj kot en ključni del vzgoje otrok. To sva si pred nekaj leti, ko sta prišla do te starosti, sva se dogovorila, da je potrebno to starost izkoristit, da so otroci izpostavljeni čim več različnim zadevam, da vidijo nekaj sveta, da vidijo, da ljudje živijo drugače, jejo drugače, razmišljajo drugače v drugih državah. To se nam zdi ključno zato, da jim odpreš neka obzorje in da vidijo, kaj vse je možno.
Robert: Tudi kar nekaj jezikov se učita oba. Tako, da vidita oba, da kadar gremo v Italijo, da tam ljudje ne znajo angleško. In, da je kar fajn, da znata tudi onadva italijansko.
Sara: Vidiš uporabno vrednost znanje jezikov. Ni samo nekaj, kar se učiš v šoli. Ampak da kar naenkrat ugotoviš da v nekaterih državah z angleščino ne boš prišel skozi, ker je ljudje ne govorijo. Tako da se mi zdi zelo koristno iz številnih zornih kotov.
Nada: Ja, zanimivo, da uporaba tujega jezika zaživi, dobi smisel, in potem imajo večjo veselje do učenja.
Sara: Ali pa vsaj vidijo uporabno vrednost, da lahko v restavraciji naroči.
Robert: Rupert, starejši, on vedno naroča hrano za vse v Italiji. Ker je to njegova stvar.
Sara: On je gurman, to mu je zelo pomembno, to se vidi da on tam vidi uporabno vrednost jezika.
Nada: Kako pri vama skupno delo v podjetju vpliva na vajin partnerski odnos?
Sara: Dobro. Zelo dobro.
Robert: Dobro. Dejansko, če ne bi delala skupaj, bi po moje imela slabši odnos.
Sara: Ja, Precej slabši. To se mi zdi, da se nama je skoti teh dvajset let, vedno poznalo, da več kot sva skupaj delala, je bil odnos močnejši, ko sva manj delala skupaj, je bil bolj na trhlih tleh. Tako, da se mi zdi prav, zato ker je ta naš poslovni odnos tako sinergičen, tako dobro funkcionirava poslovno, da potem je nek »spil over« efekt tudi na osebno raven. Vem, da imajo nekateri težave s tem, pa rečejo, ko sva skupaj zasebno potem pa še poslovno. Pri nas bi rekla, da je ravno obratno.
Robert: Je pa tudi res, da midva ne delava nonstop skupaj. Sara je v podjetju enkrat, dvakrat na teden. Če so pari preveč skupaj, tudi mogoče ni fajn.
Nad: Eni so vsak dan skupaj v službi 8 ur ali več.
Robert: Če so 24 ur vsak dan skupaj, si človek želi mal…se naveličaš.
Sara: Kadar skupaj delava, kot sva prej razlagala, sva zelo sinergična. Jaz imam ene lego kocke, on ima druge, ni da imava oba skupaj isto lego kocko. Tako da tudi, ko sva v pisarni, jaz imam svoje delo, on ima svoje delo.
Nada: Ja, in se zavedata, da sta povezana, odvisna eden na drugega in skupaj gradita neko zgodbo, kakršenkoli projekt delata takrat.
Robert: Po potrebi imava še kakšne sestanke, ni pa to, da bi bilo 10 h na dan. Je precej to, nekako vsak svoje delo.
Nada: Mogoče, če še zaupate, kako to, da nista pustila, da bi vas posrkalo samo delo v podjetju? Še vedno ostajate na univerzi zaposlena.
Sara Brezigar: Mislim, da se vračamo na to, kar smo se na začetku pogovarjali. Robert je kot človek fokusiran, jaz pa nisem. Jaz pa sem človek, ki potrebuje v življenju različnih stvari. In meni je to zelo pomembno. Ena stvar, ki mogoče je malo ne v neskladju z okoljem v katerim živimo, da jaz ne verjamem, da lahko ti res dobro funkcioniraš kot svetovalec na dolgi rok, če nimaš nekaj raziskovalnega zraven. Meni se zdi, da raziskovanje in svetovanja gresta skupaj. Meni se zdi to raziskovanje ključno za to, da jaz rastem, zato da se jaz razvijam. Zato da spremljam, kako se določene stvari spreminjajo, da znam bolje strankam svetovat. Poučujem pa od vedno zelo rada. Je neki poseben užitek, neko posebno zadoščenje, ko imaš mladega človeka pred sabo in mu pomagaš najti svojo pot, to mene na univerzi zelo veseli. Ravno tako pri delavnicah, ki jih imamo na Akademiji Panta Rej, mi je bilo vedno všeč, da ko podjetniku pomagaš da izboljša določne stvari, da najde neke rešitve, da se podjetje lepše razvija in isto je dejansko pri mlademu človeku, ki šele vstopa v svet. Ko potem v bistvu pogledaš, ugotoviš, da me veselijo ene in iste stvari, samo na različnih področjih, pridem do istih zadoščenj.
Nada: Če prav razumem, se oba razvijata vsak zase in se razvijata tudi skupaj. Noben ni nobenemu podrejen. Vnašata v vajin vsakdan velik del pogovorov, usklajevanj, sodelovanj. Je tako?
Robert: Ja, tako je. Mislim, da smo že kar dosti govorili o temu. Da tu ne bi kaj dosti za dodati.
Nada: Številni zakonci, ki pridejo k meni na partnersko terapijo, imajo izzive, ker so ves čas na voljo za klice raznim osebam, kot so poslovni partnerji, stranke, dobavitelji, prijatelji. Nekateri pogosto prosijo, da naj vsaj za čas skupnega kosila odložijo telefone. Ali naj imajo vsaj nekaj časa, ko so doma, mobi izklopljen. Kako ta izziv rešujeta vidva? Imata kakšen kodeks o omejitvi uporabe mobilnih telefonov ali drugih ekranov v skupnem družinskem času?
Robert: Ja, tukaj bom kar jaz začel, mogoče. Na srečo, ta biznis, ta poslovni model, ki ga imamo sedaj, je takšen, da imam jaz v celem dnevu mogoče dva telefonska klica. In še to jih jaz naredim takrat ko meni paše. Nimamo strank, ki bi me klicale in podobno. Ker sem tako zastavil, tudi investicijski biznis, da vsa vprašanja stranke dajejo preko online knjižice, jaz odgovarjam preko online knjižnice, pošljem tudi kakšen email. Ampak definitivno nobenega klicanja. Tukaj je en strogi »ne«. Jaz imam na tem investicijskem področju več kot sedem tisoč strank, članov v programu iz celega sveta. Če bi dovolil, da me zdaj kar nekdo kliče, to bi bila katastrofa. Tako da sem tukaj rekel: meja mora biti. In nimam tega problema. Tukaj je res, moram potrkati, glede telefonov, praktično imam cel dan mir.
Sara: Ja. Pri meni je situacija malo drugačna, ker sem razpeta na različnih koncih, tako, da imam kakšen klic več. Včasih moram kakšno zadevo, ki jo je treba nujno uredi Je pa res, da s telefonom nisem jaz v najbolj prijateljskih odnosih.
Robert: Sara včasih nič ne odgovarja na telefone. Njeni starši, v osnovi ne kličejo več nje, ker je ne dobijo, vedo da se ne oglaša in potem pokličejo mene. Rečejo, a je Sara kje v bližini. Zato, ker vedo, da jaz bom odgovoril na telefone, Sara pa v 90 procentih primerov ostane neodgovorjeno tam.
Sara: Jaz nimam takšne simpatije do telefona. Velikokrat vračam klice. Tudi tisti ljudje, ki nekaj rabijo od mene, vedo, da sem na mailu bistveno bolj ažurna. Se mi pa dogaja, da sem ves dan okrog, in skačem iz sestanka na drugega, iz ene aktivnosti na druge. Tudi na tej relaciji Koper – Trst – Ljubljana se premikam. Se mi zgodi, da pridem včasih domov ob petih ali šestih in me čaka kup stvari za naredit in se usedem za računalnik. Robert se nad tem občasno malo pritožuje. To je problem ki se mi pojavlja, takrat ko imam več dela in ga poskušam omejit, držati pod nadzorom. Če cel večer delam, si rečem, da jutri ne. Glede na razmere poiščem neke rešitve.
Nada: In obvladujeta to nekako, nimata izziva.
Sara Brezigar: Ko sem jaz na računalniku, tudi Robertu nikoli ne zmanjkuje dela, se on takrat zaposli in obratno se mi zdi. Če pride on domov in reče, da mora še nujno tri emailinga napisati, potem tudi jaz nekako najdem nekaj drugega, kar je treba naredit. Se mi zdi, pa da imava oba to potrebo, da se občasno izklopi in potem si rečeva, zdaj sva dva dni delala, sedaj je dovolj, zdaj ne bova več tega ta teden.
Nada: Eden predlaga ali drugi predlaga in se potem spoštujeta glede tega in najdeta neko rešitev in jo izvedeta.
Sara: Seveda, ko imaš nek biznis, so tudi neki vali, ko imaš ful dela in potem imaš val, ko ga nimaš. Glede tega nama je lažje razumeti mogoče, da ima eden zdaj dva tedna ful hude gužve in da potem bo bolje.
Robert: Tudi naš biznis je zdaj tako zastavljen, da imamo dejansko v nekih valovih. Jaz skrbim za ta investicijski del, kjer pridobivamo stranke iz celaga sveta. Jaz ne pridobivamo strank stalno, ampak v nekih valov. Recimo, sedaj naredimo eno kampanijo in pridobimo kup strank in potem imamo mir za tri mesece. V tem smislu. Ali pa podaljševanje nekih programov, ki jih imamo, ki so on-going. Imamo vsak konec marca, začetek aprila imamo to podaljševanje, enkrat na leto in potem mir. Medtem ne dovolimo, da se kdor koli pridruži temu programu. Poslovni model smo tako zastavili, da imajo stranke neke jasne meje. Da vedo kdaj ja, kdaj ne. In, da konec koncev, mi s tem pokažemo, da mi narekujemo pravila. Stranka nam je ful pomembna, ampak ne bomo delali izjem. Stranki povemo, da se recimo do 15. aprila se je možno pridružiti programu, potem ne več, potem do naslednjega marca ali aprila, ne boste mogli več tega dobit. S tem pokažemo, da dejansko smo mi že nekaj dosegli, da ni zdaj da moramo na vsak način dodatno eno stranko dobit.
Sara: Dejansko, ko to prevedeva na nek osebni odnos, kar vas najbolj zanima, to dejansko pomeni, da je par obdobij v letu, ko je zelo naporno, ko je gužva in ko se dejansko zgodi, ko delava štiri do pet dni v tednu, in mogoče še en dan čez vikend zvečer. Ampak potem imamo obdobja, ko so meseci, ko je potrebno en dan na teden ko je treba še nekaj malega zrihtat, drugega pa ne.
Robert: Poleti, se to zgodi da imamo več ali manj prosto. Pošljem kakšen mail strankam, jih obveščam, ni pa to deset ur na dan, to je potem tako bolj na easy.
Nada: Otroci potem posnemajo, ko vidijo starše na telefonih, na ekranih. Res je odvisno kaj delaš, ko nekaj za službo delajo ali za prosti čas, ali je to beg pred odnosi, ali otroci v bistvu še vedno vejo da bosta toliko in toliko časa vidva znala ekrane dati stran in se bosta posvetila njima. In potem tudi onadva posnemata vaju dva. Pa tudi tam morata neke meje postavljat.
Robert: Sem zelo malo na »social media« oz. družabnih omrežjih. Tudi otroci ne čutijo zaenkrat neke potrebe, držimo pesti, da jih še dolgo ne bodo. Nimajo telefonov.
Sara: To je zato, ker sva se odločila, da nimata telefonov.
Robert Rolih: Samo tiste stare telefone imata, ko lahko kličeš. Tehnologija je ena od najslabših stvari, ki jo lahko daš otroku. Ker mu čisto, bi rekel, možgane zrola. Zaradi vseh teh hitrih nagrad, in lajkov. Dejansko se potem začnejo primerjati samo z najbolj uspešnimi. Ki objavljajo samo lepe slike s Ferariji in tako naprej. Če se temu ogradiš, jaz mislim, da imaš bistveno lepše življenje.
Nada: Dobro razmišljanje. Veliko mladostnikov, ki prihajajo k meni na terapije, imajo res zelo izrazite simptome prekomerne uporabe socialnih omrežij. Nekateri se režejo, butajo z glavo, zato ker rabijo ta dopomin.
Robert: Pa tudi konec koncev, nekje sem bral, da je pred 100 ali 200 leti neka punca v najstniških letih se je primerjala v vasi ali v mestu, oziroma par ulic okoli s puncami, ki verjetno niso bile ravno top manekenke v Dubaju in tako naprej. Zdaj se vsaka primerja s top modeli, ki so tam. In imajo toliko denarja.
Nada: In recimo za učence, pa tudi za odrasle je pomemben podatek, da se vprašajo, koliko ljudmi imamo socialne stike v živo. Recimo razred ima 25, 30 otrok. To so sošolci, s katerimi se primerjajo. Potem so še družinski člani, par ljudi iz sosetske. Recimo do 35, 40 ljudi s katerimi si v interakciji na dan. In, da ti na socialnih omrežjih skrolaš 35 oseb gor, rabiš pet minut. Koliko jih še pride, s katerimi se primerjaš. Imaš občutek, da je tvoje življenje potem prazno. Tudi partnerski odnos lahko zaradi tega trpi, ker noter potegne. Zato moramo imeti takšne varovalke in vedeti, koliko tega uporabljati in koliko ne.
Robert: En sam takšen trik, ki sem ga sam naredil iz facebooka, samo si ga dal dol iz glavnega zaslona, jaz ga uporabljam malenkostno v poslovne namene ker imam tudi eno skupino na facebooku, kjer imam stranke in moram vsake toliko kaj pogledat enkrat na dva dni. Ampak, če si ga samo daš dol iz glavnega zaslona, ga ne boš videl, ga boš bistveno manj uporabil. Jaz zadnje čase facebooka sploh ne uporabljam, razen za te poslovne namene. Pač nekajkrat na teden, ki objavim neko stvar, recimo intervju ali pa napišem to in to se je zgodilo glede investiranja.
Sara: Družbena omrežja pa znajo posrkat ogromno časa in zna zelo negativno vplivat. In izziv je kako bomo to otroke naučili. Družbena omrežja in druga vprašanja so video igrice in tukaj ni tako preprosta jih naučit da si znajo postaviti meje.
Nada: Kako si vidva skozi življenje pomagata pri doseganju osebnih in poslovnih ciljev?
Robert: Jaz mislim da z našo komplementarnostjo, o kateri sva že dosti govorila. Sara je dobra pri določenih stvareh, jaz sem dober pri določenih stvareh. Recimo ena stvar, kjer sem jaz zelo dober, je fokus. Ker, če enkrat vidim, da je ena stvar tista ki deluje, da jo je smiselno delati, potem se mirno fokusiram v to in ne vidim ničesar drugega. Sara ima pa širši pogled. Vedno me potem lahko opozori na kakšno stvar, ki jo mogoče jaz ne vidim.
Sara: In obratno. Jaz pišem neki članek in si želim vse mogoče vidike te zadeve izpostaviti. Potem dam članek Robertu v prebiranje in on mi črta prve tri odstavke, da je brez veze, brez veze, brez veze … in tako naprej, . In to se mi zdi že pri takšnih detajlih, da česarkoli se lotimo znamo vedno izkoristiti znanja druge osebe. In zato ker znamo izkoristit in ko znaš to ceniti, vpliva tudi na vzdrževanje nekega spoštljivega odnosa in se oplaja ta odnos na takšen način.
Nada: Se podpirata pri doseganju osebnih in profesionalnih ciljev. Lahko računata eden na drugega. Ali sodelujeta v kakršnikoli mastermind skupni, pri mentorskih skupinah, pri couching programih bodisi kot mentorja ali kot učenca, skupaj, vsak zase, mešano?
Robert: Ja, bom rekel tako, da sva tekom kariere sva imela mogoče to bolj izpostavljeno kot danes. Jaz imam en krog svojih poslovnih prijateljev, ki izhajajo iz posla in so potem postali prijatelji in z njimi imam kot ene mastermainde. Ali se pokličemo, ali se kdaj dobimo. Pogovarjamo se o poslu, pogovarjamo se kaj se dogaja, si izmenjamo kakšne ideje, izkušnje in podobno, na bolj neformalen način. Je bilo pa v začetku kariere, da sem imel to bolj formalizirano. Ampak takrat je tudi naš posel potreboval več takšnih stvari. Dostikrat sva šla v London na kakšna izobraževanja, tudi po Sloveniji in po svetu. Kar dosti je bilo tega.
Sara: Tudi ti govorci, ki smo jih imeli, so ljudje, ki so v svetovni špici, in to so za nas najboljši mentorji, kjer vedno znova »krademo« znanje, v pozitivnem smislu.
Robert Rolih: Gremo na večerjo z njimi vsaj ene dvakrat, ko so tukaj, in tudi drugače se pogovarjamo. In tukaj dobiš ogromno nekih idej, smernic, možnosti za sodelovanja, ki se ti odprejo kar naenkrat, ko si s takšnimi ljudmi v stiku. Tu je Henrik von Scheel, ki je en vodilni um v Evropi.
Sara: To je človek, ki si je izmislil tole digitalno revolucijo.
Robert: Digitalno revolucijo v Evropi.
Sara: To je človek, ki predava svetovnim voditeljem, na G7, na Harvardu. Tisti večer, ko sva bila z njim, smo se pogovarjali o poslovnih modelih in sva si rekla, kapo dol, dobre ideje, kako ima zastavljeno.
Robert: Jaz sodelujem z njim na en način. Takšne stvari ti odprejo en kup dobrega.
Nada: V mastermaind skupini se pogovarjajo kako posel nadgraditi, kako eden vidi, pa drugi. Vidva sta že drug drugemu nekakšna svetovalca.
Robert: Med nama je mastermaind. Je pa vedno fajn imeti še nekoga. Ko pa gres s temi tujimi predavatelji, potem je pa res pravi mastermaind. Dobiš pa še nekoga, ki ima bistveno več nekih izkušenj, na nekih področjih, kot jih imaš ti.
Sara: Včasih se predlaga tudi kakšna ideja, ki sploh ne paše notri. Ampak potem začneš premlevati, čez dva meseca ugotoviš, saj ni tako nemogoča. Mogoče je vsaj vredno premisliti, če bi res poskusili tako naredit. Tu je ta odprtost ključnega pomena. Včasih, ko imamo kakšne delavnice, nas vedno preseneča, ko pride kakšen direktor, ki ima vodenje v malem mezincu, in mi je kar malo nerodno in pridem tja in mu povem, »Veste, ampak to je delavnica za začetnike.« in mi je zanimivo, da ti ljudje, ki so zelo usposobljeni, saj so nekateri na zelo visokih položajih in obvladajo, ti vedno odgovorijo: »Ampak jaz se vedno naučim nekaj novega.« Tisti pa, ki niso usposobljeni, pa mislijo vedno, da vse znajo. Ne bodo odnesli nič novega od tega, ker že vse znajo. Prav vidiš, kako je miselna odprtost pomembna za nek osebni napredek. Zelo, zelo pomembna.
Nada: Lahko se povezuješ, nadgrajuješ, rasteš. Ne bi mogla vidva vajinega podjetja tako postaviti na noge, kot sta ga, tudi zaradi vajine miselne odprtosti, sodelovanja, intelektualnosti, ki jo imata. Nekateri pari, ki jih srečujem kot terapevtka na partnerskih terapijah, znajo zelo dobro komunicirat. So spoštljivi. Nekateri pa imajo na temu področju izziv in, ko pride konflikt, različna mnenja, se začneta žaliti, imata različne poglede. Kako si vidva prizadevata, da ohranjata spoštljivo komunikacijo?
Sara: To je dobro vprašanje.
Robert: Ja, dobro vprašanje. Ne vem, če si tako prizadevava. Mislim, da že v osnovi ni, da greva v take ekstreme.
Sara Brezigar: Takrat se mi zdi, da ko so konflikti, sva lahko zelo direktna, to ja. Kot sem že prej rekla, da sva glede tega enotna, da ne bova pometala stvari pod preprogo. Potem vzameš tudi, da če hočeš imet stvari razčiščene, potem tudi konflikt paše zraven. Skozi leta potem tudi razumeš, da ko nekdo govori o tem kaj on čuti, kaj on doživlja, da je to njegovo doživetje, da to ni njegovo objektivno stanje. Ti lahko te stvari čisto drugače razumeš. Se mi zdi, da razvijaš z leti neko boljšo razumevanje osebe, s katero imaš opravka. Na začetku, ko sva se spoznala, da je bilo to bistveno težje.
Robert: Mogoče tudi to, ko sva rekla, da ne pometava pod preprogo, mogoče se potem ne nabere toliko, da bi bil potem izbruh takšen, da bi prišli do nekih žalitev in nekaj podobnega. Ja, saj se je nama kdaj kaj takega zgodilo, ampak to so bili res takšni posamični primerčki. Tega je bilo zelo malo.
Nada: Ja, nekateri pari, ki jih spremljam, so imeli zelo temperamentne starše. Imeli so slabo komunikacijo. Potem tudi otroci povzamejo ta način, je pa to tudi del temperamenta. Vidva nekako zmoreta skomunicirati stvari, jih ne pometata pod preprogo in se potem uskladita in pogovorita.
Robert: Ja. Pa tudi otrokom poveva, da se malo skregaš in da se nekaj ne strinjaš, da bolj burno odreagiraš, da to ni nič slabo konec koncev. Pač imava nekakšne drugačne poglede in na koncu se itak zmenniva. Tako, da potem tudi otroci ne dobijo nekega občutka, da se zdej če se malo skregaš, da je konec sveta.
Sara: To se nama ne zdi preveč zdravo, nekateri vse zadržujejo v sebi, samo zato, da bo mir v hiši, in to ni najbolj zdravo. Ful promovirava to idejo, da je treba stvari razčistit čimbolj kulturno, čimbolj prijazno.
Nada: Jeza je čustvo, ki nam pomaga ohranjati meje in se nam pomaga postaviti se zase. Če te jeze nimaš, potem nekako dovoliš drugemu, da uveljavlja svojo voljo, ti je pa ne. Vidva pa se trudita, da sta oba slišana in upoštevana. Zato rabiš tudi odločnost in da se postavi neka meja.
Sara: Saj to če si jezen, še ne pomeni, da moraš drugega žalit. Lahko tudi burno odragiraš, ne da drugega žališ.
Nada: Vidva sta bila prva, ki sta povabila gospoda Briana Tracya kot predavatelja v Slovenijo. Kot poznam njegovo delo, on dosti nagovarja k vsakdanjemu pisanju ciljev, kot so poslovni, družinski, zdravje. Si vidva tudi pišete vsak svoje in skupne cilje na različnih področjih vajinega življenja.
Robert: Jaz bi rekel tako. Jaz sem si na začetku kariere upošteval ta nasvet od Braina in sem si pisal cilje. Mislim, da je vse to zelo pripomoglo k vsem uspehom. Zdaj, v zadnjem obdobju, pa imam toliko fokusirano delo, da preprosto tisto kar si zastavim v glavi, je zame že narejeno. Dejansko ne potrebujem več pisanja nekih ciljev, ker že vem, da tisto bom naredil. In je to že zame dano.
Nada: Zaupanje?
Robert Rolih: Kot je Mohamed Ali, ki je že pred boksarskim dvobojem, že vedel v kateri rundi ga bo pokosil nasprotnika in tako naprej. Je že neka mentalna naravnava, on je temu rekel, future history. Zgodovina, ki se bo zgodila v prihodnosti. Tudi sam razmišljam o teh stvareh podobno, ko si jih zastavim, razmišljam v tem kontekstu. Ni več, da bi si pisal neke cilje, to ne več. Se mi pa zdi, da na začetku kariere, ali pa prvih deset ali dvajset let kariere, je pa fajn te stvari delati. Ni tako enostavno priti do te prepričanosti. Future histroy se razvija na osnovi tega, to je neki predpogoj, da sploh prideš do tega.
Sara: Nekaj poslovnih ciljev imamo, v podjetju imaš nek tim in oni rabijo neko smer katero delamo, neke mejnike, nekaj ciljev si seveda postavimo. Z cilji ne pretiravamo, nekaj jih imamo. Pri meni je drugače zato ker jaz postavljanje ciljev učim študente na fakulteti, in ker jih učim to, tudi jaz zapadem v to, da si zapišem. Vedno me to pripelje spet skozi ta proces.
Nada: Vas navdihne, a ne? Ne potone v pozabo. Učite študente in se vprašate, kje sem pa jaz. Pa vidite, vas nagovor, kako pomembno je postavljanje ciljev. V današnjem sodobnem času veliko poslovnežev izgoreva. Kako vidva poskrbita, da se razbremenita stresa vezanega na delo?
Robert: Jaz bi rekel, če bi še sedaj imeli enak poslovni model, ko smo ga imeli pred dvajsetimi leti, da bi verjetno tudi midva izgorevala in tako naprej. Naš poslovni model je sedaj takšen, da je bistveno, bistveno lepši za delati. Imava globalno bazo strank imamo malo programov in tiste res dodelane in to nam dovoljuje, pa tudi globalni trg obdelujemo preko online stvari. Vsi ti programi, ki so glede investiranja, so online, tudi za Slovenijo. In nam to omogoča zelo veliko časa za raziskave, za mirno delo, za preudarno delo, zato ker konec koncev ko ti ljudem podajaš neke smernice, kako investirati, moraš biti umirjen. Ne moreš biti v stresu. Potem delaš slabe odločitve. Morali smo si poslovni model tako zastaviti, da nam omogoča mirno delo, da nimamo non stop neke gužve. Moram reči, moram potrkati, da imamo poslovni model, kjer nimam nobenega izgorevanja, živčnosti ali stresa. Včasih je malo gužve, in je mogoče malenkost stresa, enkrat, dvakrat na leto, in to je to.
Nada: To je zanimivo, če si v dobrem čustvenem stanju, boljše odločitve sprejemaš. Da se zavedaš, da če si na robu izgorelosti, utrujen, da lahko sprejmeš slabe poslovne izbire.
Robert: Tukaj je res, da smo prišli do tega, smo pa morali imeti obdobje, ko smo morali ful delati, pa biti non stop na preži in tako naprej. Mislim, če ti začenjaš svoj posel, ne pričakuj, da boš imel sedaj relaks, mir in nobenega izgorevanja. V začetku boš moral vložiti toliko in toliko let trdega dela. Pa vikende in vse. Da boš potem lahko kasneje imel takšen poslovni model.
Sara Brezigar: Jaz sem prepričana, da ni bilo nekega izgorevanja. Nama je všeč, kar delava, midva sva ogromno delala. Včasih si malo utrujen. Ampak takrat v tridesteih sva delala cele dneve, sva delala cele vikende. Ampak nisem zaradi tega pregorevala. Jaz ko zdaj pomislim, če mi vi govorite o pregorevanju, kaj je tisto, kar mene obremenjuje. Jaz najmanj pregorevam med poletjem, ko so otroci pri starših na morju. In imam jaz samo službo. To je zame, ne glede na to, koliko dela si takrat naložim, je to zame relaks. Pri meni ustvarja ful stresa in utrujenosti, to žongliranje, ko imaš pet različnih stvari in dve uri nekaj delaš, potem naredi to, pelji otroka tja, čez pol ure mora biti večerja. Skoz sem obremenjena.
Robert: Toliko je nekih stvari včasih, predvsem vezanih na otroke, glede šole, rojstni dnevi, zobozdravnik, …, je dosti ene kompleksnosti.
Sara: Službe so različne. Jaz pregorevanja ne povezujem s službo. Ne v podjetju in ne v akademskem svetu. Mene obremenjuje bolj to žongliranje, ki ga včasih pač včasih moram narediti.
Nada: To prinaša življenje, še zlasti življenje z malimi otroki. Kakšni so vajini načrti za prihodnost podjetja?
Robert Rolih: Ja predvsem še naprej razvijati globalni trg. Torej vse te stvari, ki jih delamo na globalnem trgu, jih razvijati naprej. Ravno zadnjič sva gledala, 73 držav. In zdaj glavna smer v katero greva, poleg našega glavnega programa o investiranu, imamo potem še en program, ki se imenuje eksponentional wealth. To je program, kjer pomagamo strankam z enim manjšim delom portfelja iti v investicije za napredne tehnologije, kot so robotika, umetna inteligenca, blok chain, biotehnologija in podobno. In ta program je zelo dobro zaživel. Imamo zelo, zelo veliko strank, ki so v našem glavnem programu, ki so se odločile še za ta program. To je sedaj tista stvar, ki jo razvijamo in ki je dolgoročna smer, v katero želimo iti. Je kombinacija našega glavnega programa o nastajanju, ki je za vse potrebe nekega normalnega človeka, ki želi investirati dobičkonosno. Potem pa še eksponentiona wealth, ki pa pokriva potrebe tistih, ki želijo biti z majhnim delom svojega portfelija bolj agresivni. In to je ta zmagovalna kombinacija, ki smo jo zastavili in deluje fantastično in to razvijamo naprej. Pridobivamo vedno več strank iz vsega sveta.
Nada: Bi še kaj dodala?
Robert: To je to. Mogoče me še včasih Sara nagovarja, da bi napisal še kakšno novo knjigo. Mogoče tudi to. Bomo videli.
Sara: To je še vedno na osnovi moje želje.
Robert: Jaz sem rekel, da eno mednarodno uspešnico kadar napišeš. Je to že fajn. Je tako, po toliko letih, mogoče za deseto obletnico knjige. Mogoče čez par let, bi lahko še eno.
Sara: Mogoče še eno dopolnjeno izdajo.
Robert: Z dodatkom vlaganja nove tehnologije.
Nada: Kako pa razmišljata o prenosu podjetja na naslednjo generacijo? Če sploh razmišljata o tem.
Sara: Ne, ne. Ne razmišljava o tem. Ni v najini filozofiji. Midva vidiva podjetje kot neko sredstvo, s katerim se otroci učijo, se spoznavajo s poslom, se spoznavajo s poslovnim življenjem, ki pridobivata neka spoznanja. Tako, ja, veliko se pogovarjamo z njima o poslu. Velikokrat onadva skačeta na najine pogovore, naju sprašujeta zkaj tako, zakaj tako, zakaj tretje. Mislim, da sta vključena v našo podjetniško zgodbo zelo intenzivno, ampak vedno smo s tem namenom, da dobivata neka znanja, da spoznata določene stvari. Nisva pa nikoli razmišljala, da bi onadva prevzela podjetja.
Robert: Nočeva jima narekovati, kaj bi počela v življenju. Izbrala si bosta svoje stvari, ko bosta hotela. . Če bosta hotela nekaj pomagati pri podjetju, bo super. Če ne bosta, tudi super. Nama je čisto v redu. Podjetje bo delovalo naprej. Z njima ali pa brez. In jaz mojim strankam pri investiranju, jim vedno rečem, da bodo obvestila dobivali dokler bom pač jaz to delal. Če bom umrl, naj ne pričakujejo več teh stvari od mene. Se vedno malo pohecam. Kaj pa vem. Mogoče bodo nas še enkrat uploudali v cloud in bomo še tam gor delali. Ko ne bomo več mogli. Mogoče da bodo naše možgane prečekirali in jih dali v neki računalniški sistem in bo to isto, kot bi bil ti. Tako, da bomo videli, kaj nam bo prinesla.
Sara: Čar podjetništvo je v poti, ki jo prehodiš. Da nekaj ustvariš iz ničle. In to se mi zdi bistvo podjetništva. In ne da dobiš nekaj, kar moraš razvijati zato, ker so to razvijali tvoji starši. Jaz mislim, da je to super priložnost za otroke, da so vključeni, da spoznajo ta svet. Seveda jih navdihujemo v to smer, vidijo prednosti podjetništva in nam je v interesu, da razmišljajo podjetniško in kaj bodo počeli in upam, da bodo imeli eno svojo idejo, ki bi jo želeli razvijati. Ne, da bodo razvijali najino.
Robert: Ne želiva jima narekovati, kaj naj delata. Jima nudiva možnost, če hočeta. Kaj si bodo pa oni sami izbrali, je pa njihova zadeva. Lahko si uredita skupaj neki biznis ker mislim, da bi bila fantastična skupaj, ker sta tudi onadva komplementarna. In imata onadva fantastične predpogoje, da bi skupaj ustanovila biznis. Ampak, če bosta hotela. Če ne, pač ne.
Nada: Sara, preden smo začeli tale intervju, sva se midve malo pogovarjali, sva se ogrevale. Povedala ste mi eno zanimivo misel. Omenila ste, da sta se vidva kot par na začetku vajine skupne podjetniške poti pogovarjale, kaj bi se zgodilo s podjetjem, če bi se vidva razšla.
Sara Brezigar: Ja, veste kaj. Jaz sem bila vzgojena v Italiji in je kultura v Italiji na področju teh finančnih zadev dosti bolj konservativna. Veliko več se razmišlja o tem, kaj če … Italija je liberalna država. Ne poskrbi zate, če se ti nekaj zgodi. Zato so ljudje navajeni dosti bolj razmišljati, da se morajo zavarovati če si to zgodi, drugo zgodi, tretje zgodi. Jaz sem to sem prinesla od tam in zato tudi, ko sva začela s podjetjem, je bilo ves čas prisotno to razmišljanje, kaj pa, če se razideva. Prvič, ker se mi je zdelo, da vsak razhod, kakršen koli je že, je boleč in imaš kup problemov. In da mogoče ni fajn, da na te probleme dodaš še druge probleme, ki so lahko finančni, so lahko lastniški in v končni fazi gre tudi za odgovornosti do ljudi, ki delajo v podjetju. Oni imajo to službo, od tega živijo, tam razvijajo neko svojo kariero. In če se ti sedaj razideš čez noč, imaš tudi neko odgovornost do ljudi, do strank, ki kupujejo pri podjetju in tako dalje. Vedno sva stremela k temu, da pač bi bil razhod čimbolj čist, da tukaj ne bi bilo nekih hudih težav. Mogoče je to tudi pripomoglo k temu, da sem jaz imela veliko več teh svetovanj izven podjetja in da dejansko vidim v tem smislu, da ta projekt Robert razvija in bo ostal Robertu, če gre kaj narobe. Mislim da je bilo to razmišljanje zelo prisotno vse dokler nisva imela otrok. Ko sva imela otroke, sva enkrat ozavestila, da enega čistega razhoda v takem primeru ne more biti. Tudi če se razideš v trenutku, ko imaš otroke, imaš nekaj skupnega in si povezan za celo življenje. In potem sva postala manj previdna pri tem in si vzameva na znanje, da če se razideva, da bo to precej kompleksno to naredit.
Nada: Zanimivo je to razmišljanje. Včasih srečujem pare, ko sta skupaj začela podjetje ali pa je eden prej začel družinsko podjetje, pa se mu je drugi priključil. Potem sta pred tem, da se razideta, pa se nikoli dejansko nista pogovarjala do te točke, kako se bosta dogovorila glede razdelitve premoženja, razdelitve podjetja, kdo bo ostal v podjetju, kako bo z drugim. Pa to. Dosti podjetnik najbolj vitalna leta dajejo v neko skupno zgodbo. Tam nekje od 30 do 50 leta. Fajn je, da se pošteno prej pogovoriš o tem in se tega držiš.
Sara: Mogoče se tudi tu pozna vpliv te italijanske kulture. Pri italijanski kulturi takrat, ko ti stopiš v zakonski stan, se moraš odločiti kaj boš s premoženjem. In če boš imel ločeno premoženje ali skupno premoženje. In prav to je ključno vprašanje v primeru razveze. Ker, če imaš ločeno premoženje v primeru razveze, vsak dobi tisto kar je njegovo in pika. Potem se nič ne deli na noben poseben način. In midva sva se odločila, da se poročiva v Italiji in sva se odločila za takšen način. Jaz mislim, da je to trezno razmišljanje zelo pomembno takrat, ko greš v take skupne projekte zaradi tega, kar sem že rekla. Nisi več samo ti. Je eno podjetje, so stranke, so zaposleni in moraš biti toliko odgovoren, da imaš neki plan, kako bi se to lahko razvilo na neki sprejemljiv način.
Nada: Kakšne nasvete bi dala drugim parom, ki razmišljajo o skupni podjetniški poti ali pa jo že hodijo skupaj?
Sara: Mogoče prav to, kar smo se sedaj pogovarjali. Da je treba razmišljati zelo trezno tudi v teh finančnih aspektih, v lastniških aspektih. Težave je treba reševati preden se pojavijo in tudi z neko mero zdrave pameti, da mogočih se stvari ne izidejo tako, kot smo si predstavljali.
Nada: Hvala vama za današnji pogovor. Z vami smo delili koristne informacije, kako dolgoletni par sodeluje, razmišlja, loči svoje poslovno, osebno življenje. Po dvajsetih letih skupnega delovanja z neko mirnostjo, povezanostjo sta vam delila današnje nasvete in izhodišča. Upam da smo vsi skupaj dobili veliko nekih spoznanj, iztočnic za razmišljanje. Hvala vam, gospa Sara in gospod Robert za današnji pogovor.
Sara in Robert: Hvala za povabilo.
Nada: Z veseljem.
Če se tudi vi s partnerjem soočate z izzivi v poslovnem in zasebnem sodelovanju, vas vabim na partnersko terapijo ali individualno svetovanje. Pišite mi na dr.nada@odnos.org.
Intervju pripravila dr. Nada Mirnik Trtnik
Če raje gledate kot berete, je celotni video intervjuja z Robertom Rolihem in dr. Saro Brezigar na voljo v nadaljevanju.
🎥 Celoten video intervju si lahko ogledaš tukaj:
👉 https://youtu.be/r-9S0MVXL8o?si=qffj6Vo5xdyEmaZi
O avtorici dr. Nadi Mirnik Trtnik
Dr. Nada Mirnik Trtnik je doktorica znanosti in specialistka zakonske ter družinske psihoterapije. S svojo strokovnostjo in toplino pomaga posameznikom, parom in družinam pri premagovanju izzivov ter izboljšanju medosebnih odnosov. Vodi tudi skupine za ženske, pare, samske in odrasle otroke alkoholikov. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, kjer klienti lahko raziskujejo svojo notranjost in gradijo globlje, bolj avtentične odnose. Več o njenem delu in poslanstvu si preberite na povezavi 🌐 www.odnos.org/o meni/
