V slovenskem prostoru je pogosto, da si otroci uredijo dom v hiši svojih staršev (na podstrehi, v pritličju, prizidek, hiša na sosednji parceli..). Številni imajo tekom sobivanja težave z mejami.
Vsak odrasel otrok si želi, da bi mu starši brezpogojno prepustili del hiše, da sami upravljajo s tem delom bivalnega prostora in določenim delom vrta, garaže, privoza.
V nekaterih ozaveščenih družinah sobivanje lepo teče in ni težav. Pogosto pa starš in otroci ne znajo spoštovati niti svojih mej, niti mej drugih. Nekateri starši so zelo navezani na svojo lastnino in želijo, da se ta mladi obnašajo, kot od njih pričakujejo starši. Po njihovo so se jim »ta mladi« dolžni prilagoditi, ker uživajo sadove njihovega minulega dela, saj so oni kupili ali zgradili hišo. Zaradi različnih pričakovanj pogosto prihaja do konfliktov.
Ko se pogovarjajo, se pogosto strinjajo. A samo življenje in udejstvovanje dogovorjenega v vsakdanjem življenju, je veliko težje in pogosto odstopa od dogovorjenega.
Učenje obvladovanja čustev, spoštljivega komuniciranja, dogovarjanja pri postavljanju mej je pogosto za starše, njihove odrasle otroke in njihove partnerje, izziv. Saj se običajno, ko imamo občutek, da nekdo prestopa neke meje (spoštovanja, vtikanja …), vključijo močna čustva, in takrat pogosto pozabimo na veščine dobrega komuniciranja, postavljanja mej, držanja dogovorov.
Matej si je, s partnerko Majo, naredil dom v zgornjemu delu hiše staršev. Imajo skupni vhod in potem gredo po stopnicah v zgornje stanovanje. Mateja mama pogosto, ko se vrne Matej iz službe »slučajno« počaka pred hišo na klopi in si želi pogovora z njim. Hitro ga povabi na kavo k sebi, mu naloži kaj za narediti, mu potarna kaj čez očeta. Njegovo partnerko pa to, da ne pride takoj domov, k njej in otrokoma, zelo jezi. Posledično se pogosto, ko Matej po nekajminutnem do nekajurnem druženju z mamo, pride domov, prepirata. Kadar se kam odpravijo, njegov oče pokuka na hodnik in vpraša, kam gredo pa zdaj, včasih pokomentira, da ne rabijo toliko hoditi okoli ali pa se želi zmeniti z Matejem, kdaj bosta urejela okolico hiše. Ko Mija ureja kaj na vrtu, pride pogosto mimo Matejeva mama in začne z njo kramljati ali pa ji pomodruje, da naj naredi drugače. To jezi Mijo in se potem toži Mateju, ki se počuti razpet med staršema in partnerko….
V finančnem smislu je Mateju in Miji lažje, da živita v hiši njegovih staršev. Cena ki jo plačujeta za to, pa je, da nista samostojna, da se zavedata, da imajo večjo moč njegovi starši, ker so lastniki hiše in zemlje okoli hiše. Ne moreta prepovedati njegovi mami, da ne sedi zunaj na klopi v času, ko se Matej vrača domov, ali očetu, da ne pride na hodnik vsakič, ko ju sliši, da se kam odpravljata. Matej je pogosto v čustvenem krču, ker ve, da bo prizadel mamo in očeta, če si ne bo vzel časa zanju, in če bo govoril z njima, bo Mija jezna.
Vsako sobivanje ima svojo ceno. Zato polagam na srce vsem, ki si delajo gnezdece v hišah svojih staršev, naj se zavedajo tudi cene, ki jo bojo zavoljo tega tudi plačali.
Velik plus sobivanja je manjši finančni vložek, večja kvadratura stanovanja, nižji stroški, »si na svojem« in ne »mečeš« denarja za najemnino, večji občutek varnosti, večji občutek povezanosti.
Velik minus pa je, da se ne moreš čisto osamosvojiti, ni jasnih razmejitev, kje se kdo sme, ne sme gibati, kaj kdo sme ali ne sme narediti brez dovoljenja drugega. Kadar pride do konfliktov, nastane velik izziv. Saj se ljudje naravno zadržujemo v okolici svojega doma, in v našem primerih, če se Mija spre z enim od Matejevih staršev, se bodo ob zadrževanju na vrtu, hodniku, pač srečevali. Takrat so zamere in stiske, saj ne vedo, ali bi se pozdravili, ali ne, ali bi se obrnili, ko se vidijo ali ne…
Nekaj predlogov, kako narediti sobivanje znosnejše:
- Jasno se dogovorite, kaj konkretno si en in drugi predstavlja pod dejstvo, da živite pod isto streho. Zapišite nek dogovor. Bodite pri dogovarjanju vključeni vsi vpleteni. Vnaprej se pripravite na pogovor, zapišite si vaša pogajalska izhodišča, vaše želje, pričakovanja, jih predstavite staršem. Povprašajte starše o njihovem pogledu. Vaša odgovornost je, da se razvijate v veščini jasnega postavljanja mej.
- Dogovoriti se nekaj, je eno, držati se dogovorjenega je drugo. Zato vzemite v zakup dejstvo, da kadar ena in druga stran doživi močna čustva, ali pa se boji odprto povedati, pogosto prestopa meje, in v navalu čustev pozabi na dogovore. Zato si večkrat vzemite čas in pogum in skupaj poglejte dogovore.
- Učite se spoštljivega komuniciranja. Če enega v dialogu preplavijo čustva, si vzemite čas, da se umirite vi in sogovorniki. Nadaljujte kasneje, ko se vsak pri sebi umiri, razmisli. In če dosežete poglobljeno razumevanje dogovorjenega, je super. Če se spet zataknete v čustva in se začnete posluževati slabih načinov komuniciranja, kot so očitanje, žaljenje, kričanje, grožnje… se ponovno umaknite iz dialoga. Učite se držati meje glede sprejemljivega v komunikaciji in kaj boste naredili, ko so meje prekoračene.
- Vsak mladi par potrebuje zasebnost. Najdita nekaj načinov, kako si bosta zagotovila zasebnost v vajinem domu. Zagotovita si čas, ki ga bosta imela samo eden za drugega ali za vajine otroke.
- Če starši delajo namesto enega od vaju razna opravila v vajinem domu ali okoli doma, se pogovorita o vajinih pričakovanjih, kaj naj bi eden in drugi sam prispeval k dobremu delovanju vajine družine in kje ne želite vključevati drugih.
- Če živite v hiši vaših staršev, lahko hitro zapadete v staro navado, da po starih vzorcih preživite dosti časa z vašimi starši, starimi starši, sosedi in na ta račun zanemarjate druženje s partnerjem.
- Izogibajte se povezovanja z vašimi starši na način, da pred njimi blatite vašega partnerja in jim tarnate, kakšen je. Poskušajte nesoglasja s partnerjem razrešiti sami, ali pa si poiščite strokovno pomoč.
- Skupaj se pogovarjajte o dobrih straneh sobivanja za vas in za starše, »ceni«, ki sta jo obe strani pripravljeni plačati za skupno sobivanje.
- Pogovor je most med enim in drugim. S partnerjem se pogovarjajta o vaših pričakovanjih, stiskah, mejah vezanih na sobivanje pod isto streho s starši/tasti.
Pogumno naprej. Z novimi veščinami pridejo nove priložnosti. Odprite se živosti in življenju.
dr. Nada Trtnik, zakonska in družinska terapevtka
