Vloge otrok, ki jih otroci prevzemajo, če v družini ni varnosti
Vsi igramo številne vloge v našem življenju. Družinske vloge same po sebi niso slabe, so del našega vsakdana.
Pomislite na vloge, ki jih imajo družinski člani v vaši družini.
Vloga staršev (očeta in mame) je ustvarjati varno okolje, kjer se otroci učijo občutka sprejetosti, ljubljenosti, želenosti, soočanja z izzivi iz okolja.
Vloga mame in očeta je, da pokažeta model ženskosti, moškosti, materinstva, očetovstva. Kažeta zgled, kakšen odnos imata med sabo. Kako se soočiti s problemi in kako reševati konflikte.
Vloga otroka je, da se uči, raziskuje, spoštuje meje, da posnema odrasle v njihovem odraslem vedenju.
Če je odnos med staršema dovolj dobro delujoč, ustvarjata varno okolje, da se otroci lahko razvijajo skladno z njihovo starostjo. Se učijo nalog, primernih za njihovo starost.
Če se starša ne razumeta, otroci skrbijo zanju tako, da prevzemajo določene vloge. Tako otroci sami sebi omogočajo preživetje.
Kako otroci prevzemajo neprimerne vloge?
Tako da tolažijo žalostno, prizadeto mamo. Tako da delajo stvari namesto odsotnega očeta. Tako da zadržijo zase svoje stiske, ker nočejo dodatno obremenjevati že tako obremenjene starše.
Vloge, ki jih otroci prevzemajo zaradi slabega odnosa med staršema, otroke toliko okupirajo, da težko najdejo pravo energijo in voljo, da v dobi odraščanja raziskujejo sami sebe, kdo so, kaj si želijo.
Vsiljene vloge, ki so jih prevzeli zavoljo ohranjanja družine odigravajo v odraslosti 20, 30, 50 let.
Najpogostejše vloge, ki jih otroci prevzemajo, če starša slabo funkcionirata so:
- otrok: ODGOVOREN OTROK. Čustveno bolj povezan z očetom.
- otrok: UPORNIK oz. GREŠNI KOZEL. Čustveno bolj povezan z mamo.
- otrok: ČUSTVENI OTROK. Zrcalo odnosa med staršema. …
Vloge se razdelijo na število otrok, ki so v družini (lahko na enega, če je edinček, na dva, če sta dva….). Vrstni red vloge je lahko obrnjen. Prilagojen temu, kaj družina kot celota rabi, da se ohrani in nudi preživetje otroku.
Kadar pa prihaja v družini do nasilja, pa si otroci želijo, da se ločita in da jih eden od staršev zaščiti.
Kako lahko partnerska terapija pomaga razbremeniti otroke?
Partnerska terapija je varen prostor, kjer partnerja prihajata v stik vsak s svojimi čustvi, ki so del njiju, pa jih ne začutita. Prihajata v stik z občutkom sramu, če ga nosita v sebi in se mogoče izogibata prevzemanju odgovornosti, imata težave z izražanjem opravičila. Pa ne zato, ker nebi hotela. Ampak zato, ker je zaenkrat še pretežko zdržati z občutkom sramu in ohraniti občutek dostojanstva, da ste čisto v redu kot oseba.
Partnerska terapija je prostor, kjer se učite dobrih veščin upravljanja s konfliktnimi situacijami. Veščin kako začeti pogovor o problemu. Veščin kako se odzvati na primeren, odgovoren način. Veščin, kako začutiti čustva, ki se v vas prebudijo v ozadju in drugače odreagirati nanje.
S pomočjo partnerske terapije si lahko prihranite leta grenkobe zaradi neustreznih, naučenih vedenj, ki delujejo kot virusni program znotraj vas. Partnerska terapija vam jih pomaga očiščevati in nadomeščati z novimi, posodobljenimi programi.
Ali tudi individualna terapija pomaga?
Tudi individualna terapija pomaga presegati slabe vzorce, ki ste jih prinesli iz vaših družin. Individualna terapija vam pomaga, da se razbremenite odgovornosti, za katere niste odgovorni. Pomaga vam bolje poznati kdo ste v resnici. Kaj si želite vi?
Tako lažje prepoznate tudi resnične potrebe vaših otrok. Posledično je vašim otrokom prihranjeno to, da so od znotraj manj gnani da skrbijo za vas ali drugega starše, ker jim vi lahko ovrednotite določene stvari. Ker jih vi slišite tam, kjer vas vaši starši niso. Ker vi sebe začutite, lažje začutite tudi vaše otroke.
Pogosteje ženske pridejo same na individualno terapijo kot moški. Nekako je razmerje 80% žensk in 20 % moških. Nekateri pridejo na individualno terapijo zato, ker partner noče, drugi ker čutijo, da želijo sami predelati določne vsebine, tretji ker so samski, ločeni …
Zavedajte se, vsak je sam svoje sreče kovač! Tudi vi ste! Naj oklevanje drugega ne zavira vaše rasti in vašega napredka. Ko bomo vsi na pragu prehoda iz življenja v smrt, se bo vsak čisto sam srečal s sabo in s tem, kaj je in kaj ni naredil v svojem življenju. Izgovarjanja na druge nam takrat nič ne bo pomagalo. Dovolite si živeti vaše sanje, vaše življenje!
Na uresničevanje vaših ciljev in ciljev vaših otrok!
dr. Nada Trtnik, psihoterapevtka
