Ko besede bolijo in tišina postane glasnejša od prepira

Moč besede v partnerskem odnosu

Zakaj nas besede tako zaznamujejo in kako z njimi graditi čustveno varnost

»A spet nisi pospravila?«

Štiri besede. Izrečene mimogrede, med odpiranjem hladilnika.

Za nami je dan, v katerem smo bili vzor potrpežljivosti. Prenesli smo šefovo jutranjo slabo voljo, tri sestanke, ki bi lahko bili ena sama e-pošta, in stranko, ki je vse vedela bolje od nas. Nasmehnili smo se, globoko vdihnili in ostali prijazni.

Potem pa doma štiri besede. In izbruh, ki ga slišijo še sosedje dve nadstropji nižje.

Partner začudeno gleda in ne razume, kaj je naredil tako hudega. Mi pa smo v tistem trenutku prepričani, da je pravkar izrekel najbolj nespoštljiv stavek v zgodovini človeštva.

Ali pa se zgodi ravno nasprotno. Partner nas prizadene, mi pa utihnemo. Ne za nekaj minut, ampak za ure, dneve, včasih tedne. Besed ni več, napetost v stanovanju pa je tako gosta, da bi jo lahko rezali z nožem.

Besede lahko ustvarjajo bližino, varnost in občutek, da smo ljubljeni. Lahko pa sprožijo bolečino, sram, občutek zavrnitve in osamljenosti.

Pri svojem psihoterapevtskem delu s posamezniki, pari in družinami vedno znova opažam, da se ljudje leta prepirajo zaradi navidezno nepomembnih stvari. V ozadju pa se skrivajo veliko globlje čustvene potrebe.

Želimo biti slišani. Razumljeni. Sprejeti. Pomembni.

V članku Ko besede bolijo in tišina postane glasnejša od prepira boste izvedeli:

• zakaj nas partnerjeve besede prizadenejo bolj kot kritika sodelavca ali neznanca,
• kako besede iz otroštva oblikujejo naš notranji glas,
• zakaj nas oznake drugih lahko globoko ranijo,
• zakaj tišina včasih boli bolj kot prepir,
• zakaj je tako težko reči »ne« brez občutka krivde,
• kdaj humor povezuje in kdaj prikriva bolečino,
• katere besede ustvarjajo čustveno varnost in kakšno moč ima iskren »oprosti«,
• kako lahko pri tem pomagata individualna psihoterapija in partnerska terapija.

Zakaj nas partnerjeve besede prizadenejo bolj kot kritika drugih?

Mislim, da je razlogov več.

V zunanjem svetu se večinoma naučimo nadzorovati svoje čustvene odzive. V službi ne povemo vsega, kar si mislimo. Ko nas sodelavec razjezi, globoko vdihnemo, se nasmehnemo in delamo naprej.

Doma pa je drugače.

V intimnem odnosu si dovolimo pokazati več čustev, ker se počutimo bolj sproščene in varne. Hkrati od partnerja pričakujemo bistveno več kot od drugih ljudi. Od partnerja pričakujemo razumevanje, podporo, naklonjenost, spoštovanje in občutek, da smo zanj pomembni. Partner je oseba, ob kateri želimo doživljati varnost in povezanost. Zato lahko njegova kritika sproži občutek zavrnitve ali celo ogroženosti odnosa, česar pripomba neznanca nikoli ne bi sprožiti.

Ko partnerjevo besedo doživimo kot napad, se v možganih aktivira sistem za zaznavanje nevarnosti, med drugim amigdala. Ko drugega dojemamo, da nas napada, srce bije hitreje, mišice se napnejo, telo se pripravi na obrambo. Takrat težko razmišljamo umirjeno, zato se hitreje odzovemo z jezo, napadom, umikom ali molkom. Več o tem, kaj se takrat dogaja v telesu, sem zapisala v članku Ko nas preplavijo čustva in v prispevku o štirih najpogostejših odzivih živčnega sistema na stisko.

Pomembno pa je tudi, kaj prinesemo domov. Če smo čez dan kopičili stres, jezo ali razočaranje, pa tega nismo izrazili ali predelali, lahko doma izbruhnemo že zaradi malenkosti.

Partner tako pogosto ni vzrok vse naše jeze, ampak le sprožilec tistega, kar se je v nas nabiralo ves dan.

Tina in Marko sredi prepira zaradi posode, ki ni bil prepir zaradi posode

Tina in Marko sta se prepirala zaradi posode. Pogosto. Tako pogosto, da bi pomivalni stroj, če bi znal govoriti, lahko pričal na sodišču.

Tina je Marku očitala, da nikoli ne pospravi za seboj. Marko je odgovarjal, da pretirava in da je vedno z nečim nezadovoljna. Ona je postajala vse bolj jezna, on se je vse bolj umikal.

Ko sta začela raziskovati, kaj se dogaja pod površjem, se je pokazalo nekaj povsem drugega.

Tina se je počutila osamljeno in preobremenjeno. Imela je občutek, da mora za vse poskrbeti sama in da njenega truda nihče ne opazi.

Marko pa je njene pripombe doživljal kot oceno svoje osebnosti. Ob njih se je počutil nesposobnega, premalo dobrega. Kot fant, ki spet ni izpolnil pričakovanj.

Za posodo sta se skrivali dve pomembni čustveni potrebi. Tinina potreba po podpori in Markova potreba po sprejetosti.

Ko sta to prepoznavala, sta se začela pogovarjati drugače. Namesto »Ti nikoli ničesar ne narediš!« je Tina rekla: »Zadnje čase sem zelo utrujena in potrebujem več tvoje pomoči.« Marko pa je namesto obrambe vprašal: »Kaj ti je najtežje?«

Seveda samo lepše oblikovan stavek še ne reši neenakomerne razdelitve dela. Besedam morajo slediti konkretni dogovori in spremembe vedenja. A dogovor, ki ga skleneta dva zaveznika, zdrži precej dlje kot premirje dveh nasprotnikov.

Takšno preobrazbo, od »ti si problem« do »midva imava problem, ki ga lahko rešiva skupaj«, pogosto omogoča partnerska psihoterapija.

Besede iz otroštva oblikujejo naš notranji glas

Naši starši in drugi pomembni odrasli so naši prvi učitelji odnosov. Od njih se učimo, kako izražamo naklonjenost, kako se pogovarjamo, kako kritiziramo in kako se odzivamo, kadar smo jezni, žalostni ali prizadeti.

Od njih ne prevzamemo le ran, ampak tudi dobre vzorce. Če smo pogosto slišali »Verjamem vate«, »Ponosna sem nate« ali »V redu je, če narediš napako«, nam te besede pomagajo zgraditi občutek lastne vrednosti. Če pa smo poslušali »Nikoli ničesar ne narediš prav«, »Preveč si občutljiv« ali »Iz tebe ne bo nič«, lahko takšna sporočila ponotranjimo.

Postopoma postanejo naš notranji glas. To ni le način, kako govorimo s partnerjem, ampak predvsem način, kako govorimo sami s seboj. Človek, ki je kot otrok pogosto slišal, da nič ne naredi prav, se lahko kot odrasel ostro kritizira tudi za povsem običajno napako.

Ta notranji glas se rad oglasi ravno v partnerskem odnosu. Partner vpraša: »Zakaj tega nisi naredila?« Ona pa v sebi zasliši: »Spet nisi dovolj dobra.« In se odzove na občutek, ki ga dobro pozna že iz otroštva.

V partnerskem odnosu se včasih ne pogovarjava samo midva. Med nama odmevajo tudi besede, ki sva jih poslušala že kot otroka.

Zakaj te glasove tako težko ločimo? Ker so se naši vzorci oblikovali skozi leta in se pogosto aktivirajo zelo hitro, še preden uspemo razmisliti, kaj se v resnici dogaja.

Pri tem pa je pomembno povedati, da niso vsi naši odzivi posledica otroštva. Pomembne so tudi poznejše izkušnje, trenutne okoliščine in dejansko vedenje partnerja. Če je partnerjeva kritika nespoštljiva, jo je treba nasloviti, ne pa le iskati vzroka v sebi.

Andrej je uspešen direktor, ki je še vedno čakal na očetovo pohvalo

Andrej je pri petinštiridesetih vodil uspešno podjetje, imel družino in užival spoštovanje sodelavcev. Pa ga je ena sama očetova pripomba na nedeljskem kosilu, »To bi lahko naredil bolje«, vrgla iz tira za cel teden.

Razumsko je vedel, da je uspešen odrasel moški. Čustveno pa se je za trenutek spet počutil kot deček, ki je domov prinesel štirico in slišal le: »Zakaj pa ne petice?«

Isti občutek se je prebujal tudi doma. Ko mu je žena predlagala, naj kaj naredi drugače, je v njenih besedah slišal očeta. In se branil, kot da gre za življenje.

V terapiji sva raziskovala, kateri občutki imajo korenine v preteklih odnosih in kateri pripadajo sedanjosti. Prelomni trenutek je bil, ko je na glas izrekel:

»Moja žena ni moj oče. In jaz nisem več deček, ki mora za vsako ceno pridobiti njegovo odobravanje.«

To spoznanje ni čez noč spremenilo njegovega očeta. Spremenilo pa je Andreja. Na ženine predloge se je začel odzivati bolj umirjeno, očetu pa je prvič mirno odgovoril: »Jaz sem s tem zadovoljen.«

Individualna psihoterapija je lahko dragocen prostor za raziskovanje takšnih vzorcev, prepoznavanje ponotranjenih prepričanj in razvijanje bolj sočutnega odnosa do sebe. Dobra novica je, da teh vzorcev ni treba vse življenje ponavljati. Več o tem si lahko preberete v članku Zakaj se vedno znova zapletamo v iste problematične odnose?

Ko nas oznake drugih začnejo opisovati bolje kot mi sami

Ljudje druge zelo hitro označujemo oz. predalčkamo. Nekdo je glasen, drugi občutljiv, tretji neresen, četrti »tisti samozavestni«. Naši možgani tako poenostavljajo zapleten svet. Želimo hitro oceniti, kdo je za nas varen, komu lahko zaupamo in koga bomo jemali resno.

Težava pa nastane, ko človeka skrčimo na eno samo lastnost.

Kdor je temperamenten in glasen, je lahko hkrati zelo nežen in ranljiv. Kdor nas v družbi vedno nasmeje, je lahko doma tih, zamišljen in žalosten. Tudi komik ima pravico do slabega dneva. Ko ljudi zapremo v predal, jim odvzamemo prostor, da bi pokazali še druge dele sebe.

Zakaj nas oznake tako ranijo? Ker imamo ljudje zelo močno potrebo po pripadnosti in sprejetosti. Posmeh, zavrnitev ali izključevanje lahko sprožijo prepričanje, da je z nami nekaj narobe, da nismo ustrezni ali dovolj dobri.

Pogosto slišim, da samozavestnih ljudi oznake ne prizadenejo. To ni povsem tako. Tudi samozavestnega človeka lahko zavrnitev globoko zaboli, še posebej če prihaja od pomembnih ljudi. Razlika je predvsem v tem, da človek s stabilnejšo samopodobo lažje loči med mnenjem drugih in svojo vrednostjo.

Katja, ki je bila »preveč«

Katja je od otroštva poslušala, da je »preglasna«, »preveč čustvena« in nasploh »vedno preveč«. Kot odrasla je na sestankih molčala, tudi ko je imela dobre ideje. V odnosih se je trudila biti čim manj zahtevna. Partner ji je nekoč rekel, da sploh ne ve, kaj si želi. Imel je prav. Tudi ona tega ni več vedela.

V terapiji je Katja počasi odkrivala, da njena živahnost ni napaka, ampak del nje, ki ga je dolgo skrivala. Nekega dne je prišla na srečanje in rekla: »Danes sem na sestanku povedala svoje mnenje. Glasno. In strop se ni podrl.«

Največja nevarnost predalčkanja ni v tem, kako nas vidijo drugi, ampak v tem, da začnemo tudi sami sebe gledati skozi njihove oči.

Zato se mi zdi pomembno, da drugim dovolimo, da so več kot samo naša predstava o njih. In da tudi sami ne dovolimo, da bi nas mnenja druge v celoti določala.

Ko tišina boli bolj kot besede

Včasih nas najbolj ne prizadene tisto, kar partner pove, ampak tisto, česar noče povedati.

V partnerskih odnosih se pogosto srečujemo s tako imenovanimi tihimi mašami. Te imajo eno slabo lastnost, da trajajo precej dlje kot nedeljske maše v cerkvi. Eden od partnerjev prekine komunikacijo, ne odgovarja na vprašanja, se izogiba pogledu in se vede, kot da drugega ni. Nekaj ur, nekaj dni, včasih tednov.

Tišina nas lahko boli celo bolj kot besede, ker jo doživljamo kot ignoriranje, zavrnitev, kot sporočilo, da nismo vredni niti pogovora. Lahko se počutimo nevidne in nepomembne.

Besede nam dajo vsaj informacijo. Molk pa nas pusti v negotovosti. In v negotovosti si začnemo razlage pisati sami. Pogosto najbolj boleče: »Kaj sem naredila narobe?«, »Ali me sploh še ima rad?«, »Ne mara me več.«

Pomembno pa je, da vsake tišine ne enačimo s kaznovanjem. Razlikujemo lahko tri vrste tišine. Tišino za umiritev uporabljamo ko potrebujemo čas, da predelamo svoja čustva. To je zdravo, če partnerju povemo, da potrebujemo odmor, in kdaj se bo vrnil k pogovoru. Molk kot obrambo uporabljamo kot umik, ker smo čustveno preplavljeni in nas je strah konflikta, ali pa ne znamo izraziti, kaj čutimo. Tišino kot kaznovanje uporabljamo na način, da namerno ignoriramo partnerja, da bi ga prizadeli, kaznovali ali dosegli svoje.

Tudi kadar molk ni zavestno namenjen kaznovanju, lahko dolgotrajno in ponavljajoče se ignoriranje odnosu zelo škoduje.

Razliko najlepše pokažeta dva odziva. Pri prvem odzivu partner reče: »Zdaj sem preveč jezen, da bi se lahko normalno pogovarjal. Potrebujem pol ure, potem nadaljujeva.« Drugi odziv je, ko partner brez besed odide, ne odgovarja in tako vztraja več dni. V prvem primeru partner ohranja odnos, čeprav potrebuje odmor. V drugem drugega pušča samega v negotovosti.

Petrin in Gregorjev jezik je postal molk

Gregor se je ob vsakem nesoglasju umaknil v tišino. Petra ga je sprva poskušala pripraviti do pogovora. Spraševala je, kaj je narobe, se opravičevala, hodila za njim po stanovanju.

Gregor se je ob tem počutil vse bolj pod pritiskom in se umaknil še globlje. Petra je njegov molk doživljala kot zavrnitev, on pa njeno vztrajanje kot napad.

Klasičen začaran krog ki kaže na to, da bolj kot ga je ona lovila, bolj je on bežal.

V terapiji sta prvič videla, da nista drug drugemu sovražnika, ampak sta oba ujeta v ples, ki oba boli. Gregor se je učil reči: »Potrebujem dvajset minut, potem se vrnem.« In se je res vrnil. (Prvič je zamudil sedem minut, a sta se oba nasmejala.) Petra pa se je učila, da začasen umik še ne pomeni zapuščenosti.

To ne pomeni, da mora kdorkoli prenašati dolgotrajno ignoriranje. Pomeni, da lahko oba prevzameta odgovornost za svoj del komunikacije.

Ni težava tišina sama po sebi, ampak to, ali v njej še vedno čutimo povezanost ali pa doživljamo zapuščenost.

Zakaj je tako težko reči »ne« in postaviti meje?

Postavljanje meja je ena najpomembnejših veščin za zdrave odnose. Kljub temu marsikdo ve, da bi moral reči »ne«, pa tega čustveno ne zmore.

Ko rečemo ne, nas lahko preplavijo občutki krivde, strah pred zavrnitvijo, pred kaznijo ali slabo voljo drugega. In ker te občutke težko zdržimo, raje pohodimo svoje meje, se prilagodimo in ustrežemo, čeprav si tega v resnici ne želimo.

Mnogi so se že v otroštvu naučili, da morajo biti pridni, ustrežljivi in prilagodljivi, če želijo biti sprejeti. Kot odrasli pomagajo tudi, ko so izčrpani. Prevzemajo odgovornosti, ki niso njihove. Pristajajo na stvari, ki jih ne želijo. Potem pa so razočarani, ker njihovega truda nihče ne opazi.

In družba? Mislim, da odločen »ne« še vedno pogosto razume kot neprijaznost ali sebičnost. Še posebej kadar je okolica navajena, da nekdo vedno ustreže.

Mojca, ki je bila na voljo vsem, razen sebi

Mojca je bila uspešna v službi, skrbna mama, pozorna partnerka in prijateljica, ki je vedno priskočila na pomoč. Če je bilo treba kaj organizirati, je prevzela ona. Če je kdo potreboval prevoz, posojo ali tolažbo ob polnoči, je bila ona prva na seznamu. Pravzaprav je bila edina na seznamu.

Sčasoma je postala izčrpana, razdražljiva in nezadovoljna.

Ko sva raziskovali, kaj se dogaja, je prepoznala nekaj presenetljivega. Najbolj se ni bala dodatnega dela, ampak krivde, ki bi se pojavila, če bi rekla ne.

Ko je nekega dne sestri prvič rekla: »Danes ne morem, potrebujem čas zase,« je slišala: »Kaj je pa zdaj s tabo? Saj si vedno pomagala!« Krivda je bila takoj tu. A tokrat svoje besede ni umaknila.

In tukaj nastopi pomemben uvid.

Občutek krivde še ne pomeni, da smo naredili nekaj narobe. Morda samo pomeni, da smo prvič ravnali drugače, kot smo bili vajeni. Da prvič nismo dali sebe na zadnje mesto.

Okolica se je morala navaditi, da ima tudi Mojca svoje potrebe. In se je navadila. Mojca pa je postopoma ugotovila, da ji ni treba biti ves čas na voljo, da bi bila vredna ljubezni in spoštovanja.

Pri tem je pomembna razlika med mejo in egoizmom. Ni egoistično, če v nekem trenutku damo prednost svojim potrebam. Problematično postane, ko svoje potrebe uveljavljamo tako, da sistematično zanemarjamo pravice, meje in potrebe drugih. Ko postavim mejo, ne zahtevam, da se drugi podredi meni. Samo povem, kaj je zame sprejemljivo in kaj ni.

Zdrava meja ni zavrnitev drugega človeka, ampak način, kako poskrbim zase in hkrati ohranjam spoštljiv odnos z njim.

Ko smeh v partnerskem odnosu povezuje in prikriva bolečino

Humor je čudovito orodje. Včasih je dovolj ena simpatična pripomba sredi prepira, da napetost popusti in se partnerja spet začutita na isti strani.

Znani raziskovalec partnerskih odnosov dr. John Gottman je poudarjal pomen pozitivnih interakcij med partnerjema in tako imenovanih poskusov popravljanja odnosa med konfliktom. Humor je lahko eden takih poskusov. A le, kadar ga oba partnerja doživita kot naklonjenega.

Predstavljajmo si par, ki se prepira zaradi zamujanja. Eden reče: »Če bi ti organiziral olimpijske igre, bi vsi tekmovalci zamudili na start.« Če se oba nasmejita, se napetost zmanjša. Če pa je zamujanje že dolgo boleča tema in se drugi počuti ponižanega, ista šala konflikt še poglobi.

Dober humor v partnerskem odnosu ni tisti, ob katerem se smeji samo eden, ampak tisti, ob katerem se lahko nasmejita oba.

Humor je lahko tudi obrambni zid. Nekateri se pošalijo vsakič, ko pogovor postane resen.

Jure, ki je imel vedno pripravljeno šalo

Jure je bil duša vsake družbe. Doma tudi. Ko je Sara želela govoriti o tem, da se počuti osamljeno, je Jure naredil smešen obraz in rekel: »Osamljena? Saj imaš mene in televizor!« Sara se je nasmehnila. Pa ji ni bilo do smeha.

Nekoč mu je rekla stavek, ki ga je presenetil: »Ne želim, da me nasmeješ. Želim, da me slišiš.«

Jure je v terapiji prepoznal, da se mu šala sproži skoraj samodejno, vsakič ko začuti neprijetno čustvo. Že kot fant je doma s humorjem pomirjal napete trenutke med staršema. Šale ni opustil. Zakaj pa bi? Naučil pa se je najprej poslušati in se pošaliti šele takrat, ko je za to pravi trenutek.

Humor nas lahko povezuje, ne sme pa postati način, s katerim se izogibamo pomembnim pogovorom ali razvrednotimo partnerjeva čustva.

---

Čustvena varnost v odnosu se začne tudi pri nas samih

Ko razmišljamo o varnosti v odnosu, se navadno sprašujemo, kakšen bi moral biti partner. Prijaznejši, bolj pozoren, boljši poslušalec. To so razumljive želje.

Ampak tukaj bi poudarila še nekaj, kar pogosto opažam pri svojem psihoterapevtskem delu s pari in družinami. Veliko bolj smo pozorni na vedenje drugega kot na svojo komunikacijo. Zato pare povabim k nekoliko neprijetnemu razmisleku:

• Ali tudi jaz uporabljam besede, ob katerih se moj partner počuti varno?
• Ali ga poslušam, ko mi govori o svojih občutkih?
• Ali znam izraziti nestrinjanje, ne da bi ga poniževal?
• Ali moj ton glasu izraža spoštovanje tudi takrat, ko sem jezen?

Varnosti ne ustvarjajo samo besede, ampak tudi ton glasu, pogled, obrazna mimika in telesna drža. Poskusite na glas izgovoriti ta dva stavka:

»Kaj je pa zdaj spet narobe s tabo?«

»Vidim, da te nekaj muči. Mi poveš, kaj se dogaja?«

V obeh primerih se zanimamo, kaj se dogaja z drugim. Pa vendar s tonom glasu in načinom izražanja ustvarimo povsem drugačen občutek.

Ko smo sproščeni in naklonjeni, je naš obraz običajno mehkejši, glas prijaznejši in lažje uporabljamo besede podpore. Težava nastane, ko smo frustrirani, jezni ali prizadeti. Takrat se naše telo napne, spremenijo se dihanje, glasnost in način govorjenja. Partner to lahko doživi kot napad in se odzove z obrambo, protinapadom ali umikom.

In tako se lahko znajdemo v začaranem krogu, v katerem se oba počutita ogrožena in nerazumljena. Zato je pomembno, da se naučimo prepoznati svojo napetost in se po potrebi umiriti, preden nadaljujemo pogovor.

Nekaj stavkov, ki ustvarjajo varnost:

• »Razumem, da te je to prizadelo.«
• »Pomembno mi je, kako se počutiš.«
• »Povej mi, rad bi te razumel.«
• »Tudi če se ne strinjava, mi je mar zate.«

Varen odnos ni odnos, v katerem se vedno strinjamo in govorimo samo prijazno. Je odnos, v katerem lahko izrazimo nestrinjanje, nezadovoljstvo in bolečino, ne da bi drug drugega poniževali ali ogrožali.

Ne sprašujmo se samo, ali se ob partnerju počutimo varne. Vprašajmo se tudi, ali se naš partner počuti varnega ob nas.

Odgovornost v odnosu ni vedno enakomerno porazdeljena. Kadar so v odnosu prisotni nasilje, grožnje ali prisilni nadzor, mora biti na prvem mestu varnost prizadete osebe, ne pa pričakovanje, da bo s prijaznejšo komunikacijo sama popravila odnos.

---

Zakaj tako težko sprejmemo pohvalo?

Zanimivo je, kako hitro opazimo kritiko in kako spretno preslišimo pohvalo.

»Danes si videti zelo lepo.«

»Ah, ta obleka je že stara.« Ali: »Saj sem čisto utrujena.«

Kot da bi bilo treba kompliment čim prej vrniti pošiljatelju, preden kdo pomisli, da imamo o sebi dobro mnenje.

Naši možgani so zelo pozorni na morebitne nevarnosti. Zato pogosto veliko hitreje opazimo tisto, kar je negativno, kot tisto, kar je pozitivno. Kritika v nas odmeva dlje kot pohvala.

Mislim pa, da ima pri sprejemanju pohval zelo pomembno vlogo tudi naša samopodoba in to, kakšnih odzivov smo bili deležni v otroštvu. Če je nekdo odraščal ob številnih kritikah in redkih pohvalah, lahko pozneje težko sprejme kompliment, ker se ta ne ujema z njegovo predstavo o sebi.

Pohvala ima največjo moč, kadar je iskrena in konkretna. »Super si« je prijetno. »Všeč mi je, kako pozorno si me danes poslušal« pa jasno pove, kaj pri drugem cenimo.

V partnerskih odnosih je še posebej pomembno, da ne opazimo le tistega, česar partner ni naredil, ampak tudi tisto, kar naredi dobro:

• »Hvala, ker si danes poskrbel za večerjo.«
• »Všeč mi je, kako si se pogovoril z otrokom.«
• »Vesela sem, da si si vzel čas zame.«

In še majhna vaja za ta teden. Ko vas kdo pohvali, recite samo »Hvala, lepo mi je to slišati.« Brez opravičevanja in brez stare obleke. Ja, sprva bo nenavadno.

Prav tako pa je pomembno, da znamo pohvaliti tudi sami sebe. Da opazimo, kaj nam je uspelo, kje smo se potrudili in kaj smo naredili dobro.

Samospoštovanje ne pomeni, da mislimo, da smo popolni. Pomeni, da znamo prepoznati svojo vrednost tudi takrat, ko nismo popolni.

---

Beseda »oprosti« in moč popravljanja odnosov

Beseda »oprosti« ima, kadar je izrečena iskreno, lahko zelo veliko moč.

Opravičilo ni igra moči. Ne pomeni, da smo izgubili ali da je drugi zmagal. Pomeni, da smo sposobni priznati, da smo z nekim svojim vedenjem drugega prizadeli, in prevzeti odgovornost za svoja dejanja.

Iskreno opravičilo je konkretno:

• »Oprosti, ker sem bila do tebe sarkastična.«
• »Oprosti, ker sem zamudil in te pustil čakati.«
• »Oprosti, ker sem povzdignil glas. Razumem, da te je to prizadelo.«

Iskreno opravičilo je brez »ampak«. »Oprosti, ampak tudi ti si me razjezil« ni opravičilo, ampak protinapad v vljudni embalaži.

Iskreno opravičilo priznava bolečino drugega, tudi kadar je nismo želeli povzročiti. Lahko se opravičimo za posledice svojega vedenja, ne da bi prevzeli odgovornost za nekaj, česar nismo storili.

Vendar pa mislim, da je najboljše opravičilo tisto, ki mu sledi sprememba vedenja. Da ne ostanemo samo pri besedi oprosti, ampak razmislimo, kaj bomo naslednjič naredili drugače. Kdor se vedno znova opravičuje za isto in ničesar ne spremeni, opravičilu sčasoma odvzame vrednost.

Opravičilo tudi ne pomeni samodejnega odpuščanja. Drugi morda potrebuje čas, da znova zaupa. Zaupanje se obnavlja postopoma, skozi dosledna dejanja.

Varen odnos ne nastane zato, ker se nikoli ne prizadenemo, ampak zato, ker znamo prevzeti odgovornost, popraviti napake in drug drugemu vedno znova pokazati, da nam je mar.

---

---

Majhne besede, ki gradijo velike odnose

Za dober odnos ne potrebujemo popolne komunikacije. Nihče ni vedno potrpežljiv, razumevajoč in čustveno umirjen. Vsi kdaj izrečemo kaj nepremišljenega, smo preveč kritični ali se zaradi lastne stiske umaknemo.

Pomembno je, kaj naredimo potem.

Ali znamo prevzeti odgovornost za svoje besede? Ali se znamo opravičiti? Ali smo pripravljeni poslušati tudi takrat, ko nam je neprijetno? Ali znamo drug drugemu povedati, da se cenimo, spoštujemo in imamo radi?

Za večjo povezanost pogosto ne potrebujemo dolgih pogovorov ali velikih romantičnih gest. Potrebujemo majhne, ponavljajoče se trenutke pozornosti.

»Hvala.«

»Pomemben si mi.«

»Rada te imam.«

»Povej mi, kaj te muči.«

»Vesel sem, da si ob meni.«

In včasih tudi: »Oprosti. Naslednjič bom poskušal drugače.«

Besede, ki smo jih slišali v otroštvu, in besede, ki si jih izrekamo danes, oblikujejo naš notranji glas in občutek varnosti v odnosu. Prav zato imajo tudi moč, da zacelijo. Ko partnerja začneta opažati, kako drug na drugega vplivata, ko prevzameta odgovornost za svoje odzive in se po prepiru vrneta drug k drugemu, tišina izgubi moč. Spet postane prostor za premislek, ne pa zid.

Morda lahko že danes izberete eno majhno besedo, ki gradi: hvala, oprosti, pogrešam te ali pa samo povabilo, povej mi, poslušam.

Odnosov ne gradimo samo z velikimi dejanji, ampak tudi z majhnimi vsakodnevnimi besedami. Odnosi se ne izboljšajo le takrat, ko prenehamo uporabljati besede, ki bolijo. Izboljšajo se, ko začnemo pogosteje uporabljati besede, ki povezujejo.

Z ljubeznijo,

dr. Nada Mirnik
Zakonska in družinska terapevtka

Pogosta vprašanja

Zakaj nas partnerjeve besede prizadenejo bolj kot kritika drugih? Ker je partner oseba, ob kateri želimo doživljati varnost in sprejetost. Njegova kritika lahko sproži občutek zavrnitve in aktivira sistem za zaznavanje nevarnosti. Pogosto se doma sprošča tudi stres, ki smo ga čez dan zadrževali.

Ali je molk v partnerskem odnosu vedno škodljiv? Ne. Tišina za umiritev je zdrava, če partnerju povemo, da potrebujemo odmor, in se vrnemo k pogovoru. Škodljiv je dolgotrajen molk brez pojasnila, še posebej kadar je namenjen kaznovanju.

Je postavljanje meja sebično? Ne. Zdrava meja pove, kaj je za nas sprejemljivo, ne da bi od drugega zahtevali, da se nam podredi. Sebičnost se začne, ko sistematično zanemarjamo potrebe in meje drugih.

Kdaj je čas za partnersko terapijo? Ko se prepiri ponavljajo, ko se ne znata več pogovarjati, ko se čustveno oddaljujeta ali ko je zaupanje načeto. Ni treba čakati, da je odnos tik pred razpadom. Prej ko poiščeta pomoč, lažje je spremeniti vzorce.

Ali lahko na terapijo pridem sama, čeprav so težave v odnosu? Da. Individualna psihoterapija je pogosto dober začetek, saj lahko sprememba pri enem partnerju spremeni tudi dinamiko celotnega odnosa.

O avtorici:
Dr. Nada Mirnik je psihoterapevtka, zakonska in družinska terapevtka z več kot dvajsetletnimi izkušnjami na področju individualne psihoterapije, partnerske terapije in dela z družinami. Posveča se razumevanju čustvenih in odnosnih vzorcev, izboljševanju komunikacije, razreševanju partnerskih konfliktov, krepitvi samopodobe in postavljanju meja. Je avtorica knjige Pot v lepše življenje – priročnik za odrasle otroke alkoholikov in ustvarjalka Nadinih kartic za pare.

V zadnjih letih dosti dela z podjetniki in vodji. Njeno poslanstvo je ustvarjanje varnega prostora, v katerem lahko klienti raziskujejo svojo notranjost ter gradijo globlje in bolj avtentične odnose.

Izvaja delavnice in predavanja po podjetjih na temo izboljšanja komunikacije med zaposlenimi, preventiva pred izgorelostjo.

Kot gostujoča strokovnjakinja sodeluje v številnih radijskih in televizijskih oddajah na RTV SLO, Planet TV, Pop TV, TV3. Z njo sodelujejo tudi revije kot so Ona plus, Jana, Naša žena. Več o njenem delu in pristopu si lahko preberete na https://odnos.org/o-meni/.

___________________________________________________________________________________________________

Če se v svojem življenju srečujete s ponavljajočimi se partnerskimi konflikti, občutki nesprejetosti, težavami v komunikaciji, pri postavljanju meja ali s čustveno oddaljenostjo, vas vabim, da skupaj raziskujemo, kaj se skriva pod površjem. Na terapijo se lahko naročite prek spleta ali mi pišete prek kontaktne strani. Srečanja potekajo tudi na daljavo.

Za pare, ki bi radi začeli kar doma, so tu Nadine kartice za pare, vprašanja, ki odpirajo pogovore, za katere si sicer redko vzamemo čas.

____________________________________________________________________________________________________

Kako lahko individualna psihoterapija in partnerska terapija pomagata izboljšati odnose?

Veliko ljudi se za psihoterapijo odloči šele takrat, ko so težave že zelo obremenjujoče. Pa ni treba čakati, da »gori«.

Posamezniki pogosto prihajajo zaradi tesnobe, nizke samopodobe, občutkov krivde, čustvene izčrpanosti, težav pri postavljanju meja ali ponavljajočih se nezdravih vzorcev v odnosih.

Pari poiščejo pomoč zaradi pogostih konfliktov, slabe komunikacije, čustvene oddaljenosti, ljubosumja, nezvestobe, izgube zaupanja ali občutka, da se ne znajo več pogovarjati.

Včasih oba partnerja želita ohraniti odnos, pa ne vesta več, kako. Včasih eden razmišlja o odhodu, drugi pa si želi še eno priložnost. Nekateri pari se nenehno prepirajo, drugi so se oddaljili že tako, da se skoraj ne pogovarjajo več.

Pri individualni psihoterapiji raziskujemo čustvene odzive, prepričanja o sebi, izkušnje iz otroštva, načine soočanja s stresom in vzorce, ki se ponavljajo v odnosih.

Pri partnerski terapiji se posvečamo tudi dinamiki med partnerjema: njuni komunikaciji, čustvenim potrebam, konfliktom in možnostim, da ponovno vzpostavita povezanost. Delam po modelu relacijske družinske terapije, ki posebno pozornost namenja temu, kako naše pretekle izkušnje živijo v sedanjih odnosih.

Psihoterapija ni čarobna palica, ki bi čez noč odpravila vse težave. Spremembe zahtevajo čas, pripravljenost na razmislek in pogosto tudi spremembe vsakodnevnega vedenja. Včasih pa je pomemben terapevtski premik že to, da:

• oseba prvič razume, zakaj se v določeni situaciji odzove tako močno,
• partnerja prvič zares vidita, kaj se skriva za njunimi ponavljajočimi se prepiri,
• nekdo po letih pretiranega prilagajanja prvič postavi mejo in zdrži krivdo, ne da bi mejo takoj umaknil.

Takšni uvidi so pogosto začetek pomembnih osebnih in odnosnih sprememb. Če vas zanima, kako poteka terapija, si preberite Kaj lahko pričakujem? in Kdaj poiskati terapevtsko pomoč?

Zgodbe v članku so ponazoritvene in oblikovane na podlagi pogostih odnosnih dinamik. Imena in podrobnosti so izmišljeni in ne predstavljajo zgodb posameznih klientov. To je pomembno zaradi zaupnosti.