Ločitev je ena najtežjih življenjskih preizkušenj, ki posameznika ne zaznamuje le pravno in socialno, temveč predvsem čustveno. To je izguba, ki globoko posega v identiteto, prihodnost in samopodobo osebe. Proces žalovanja ob ločitvi je naraven odziv na tovrstno izgubo in razumevanje tega procesa je ključno za uspešno okrevanje. Vsak posameznik ga doživlja na svoj način, vendar obstajajo nekatere skupne faze, ki jih večina ljudi doživi:
- šok in zanikanje,
- bolečina in strah,
- jeza,
- pogajanje oz. barantanje,
- krivda,
- žalost oz. depresija (obup),
- sprejetje.
Ko gre posameznik skozi te faze, ne prehaja zgolj linearno iz ene v drugo, temveč pogosto doživlja več faz hkrati ali se vrača nazaj. Te stopnje se lahko pojavljajo v različnih obdobjih – v eni uri, dnevu, tednu ali letu po ločitvi. Vsak posameznik ima svoj ritem žalovanja, zato je ključno, da si dovolimo občutiti vsa čustva, ki pridejo na površje, in se z njimi soočimo.
Šok in zanikanje
V tej fazi se posameznik pretvarja, da se ni nič zgodilo, da se njegovo življenje ni spremenilo. Morda poskuša vzdrževati svojo dnevno rutino in ignorira realnost, ki jo prinaša ločitev. To je obrambni mehanizem, ki preprečuje popoln čustveni zlom. Vendar pa lahko vztrajanje v zanikanju prepreči pomembne korake, ki so potrebni za prilagoditev na novo situacijo – pravne postopke, urejanje skrbništva, finančno reorganizacijo in predvsem soočanje z čustvi izgube, jeze, obupa ali celo olajšanja.
Kot terapevtka pogosto srečujem ljudi, ki v tej fazi doživljajo globok občutek nerealnosti. Pomembno je vedeti, da je to naraven odziv in da je ključno postopoma začeti proces sprejemanja.
Bolečina in strah
Ko zanikanje popusti, se pojavijo bolečina, strah in občutek nemoči. Oseba se lahko počuti, kot da ji je bila vzeta prihodnost, ki si jo je gradila. Čuti izgubo varnosti in stabilnosti, pogosto pa tudi sram ali občutek osebnega neuspeha. V tem obdobju se ljudje pogosto sprašujejo: “Kaj bo z mano? Kaj bo z otroki? Kako bodo drugi sprejeli mojo ločitev?”. Ta negotovost lahko privede do paničnih napadov, motenj spanja ali sprememb v apetitu.
Ana, mati dveh otrok, se je po ločitvi borila s strahom, da ne bo zmogla sama. Občutila je intenzivno osamljenost, saj so se njeni skupni prijatelji bolj povezali z bivšim partnerjem. Vendar je s časom ugotovila, da njena vrednost ni določena z zakonom, temveč s tem, kako skrbi zase in za svoje otroke.
Soočanje s strahom je del terapij, kjer pomagamo posameznikom prepoznati lastne moči in vire podpore, ki jim pomagajo prebroditi najtežje trenutke.
Jeza
Jeza je naraven odziv na razpad odnosa. Ljudje pogosto krivijo svojega bivšega partnerja za vse, kar ni šlo po načrtih. Jeza lahko usmerja tudi vase – zaradi napačnih odločitev, predolgega vztrajanja v zvezi ali zanemarjanja lastnih potreb. To je faza, v kateri se posamezniki pogosto prepirajo, tožarijo ali poskušajo prizadeti bivšega partnerja. Velik izziv je tudi soočanje z jezo otrok, ki lahko obtožujejo starše za razpad družine.
Jeza je močno čustvo, ki ga je treba razumeti in predelati, ne pa potlačiti. Na terapijah učim posameznike, kako svojo jezo izraziti na zdrav in konstruktiven način, ne da bi pri tem prizadeli sebe ali druge.
Pogajanje, barantanje
V tej fazi posameznik poskuša popraviti ali vsaj omiliti posledice ločitve. Morda si želi ponovno osvojiti bivšega partnerja ali se pogaja o skrbništvu, financah ali drugih vidikih razhoda. Ta faza je pogosto prepletena z nostalgijo in idealizacijo preteklosti: “Morda ni bilo tako slabo.” Vendar pa je pomembno ostati realen in se osredotočiti na prihodnost.
Na terapijah pogosto poudarim, da je pomembno ločiti želje od realnosti. Sprejemanje, da je partnerstvo končano, je ključni korak k okrevanju.
Sprejetje
Ko posameznik doseže sprejetje, ločitev ne povzroča več tako močnih čustvenih reakcij. Pojavi se več obdobij veselja, pozitivnega razmišljanja o prihodnosti in manj zamer. To ne pomeni, da oseba nikoli več ne bo občutila žalosti, ampak da bo lahko z njo živela.
Sprejetje je proces, ki ga spremljam pri mnogih svojih klientih. Tisti, ki si dovolijo učiti skozi vse faze žalovanja, pridejo do točke, ko znova začutijo notranji mir in možnosti za novo začetek.
Koliko časa običajno traja vsaka faza?
Trajanje vsake faze žalovanja je zelo individualno in je odvisno od številnih dejavnikov, kot so osebnost posameznika, dolžina in kakovost zakona, razlogi za ločitev, podporna mreža in predhodne izkušnje s soočanjem z izgubami. V splošnem pa lahko podamo okvirne smernice:
Faza šoka in zanikanja lahko traja od nekaj dni do nekaj tednov. V nekaterih primerih lahko traja dlje, še posebej, če oseba ni pripravljena sprejeti realnosti ločitve.
Faza bolečine in strahu je obdobje z zelo intenzivno bolečino. Lahko traja od nekaj tednov do več mesecev, običajno do šest mesecev, ko se začnejo čustva postopoma umirjati.
Jeza lahko traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, odvisno od tega, kako oseba predeluje občutke krivice, izdaje ali razočaranja. Pri nekaterih ljudeh se jeza lahko pojavi in izgine večkrat v daljšem obdobju.
Faza pogajanja in barantanja se običajno pojavi v prvih nekaj mesecih po ločitvi, lahko pa traja dlje, če posameznik ni pripravljen popolnoma sprejeti realnosti razhoda.
Krivda se lahko pojavi vzporedno z drugimi fazami in lahko traja od nekaj tednov do več mesecev. Pri nekaterih ljudeh občutek krivde vztraja dlje, še posebej, če se ukvarjajo z vprašanji odgovornosti in obžalovanja.
Faza žalosti ali depresija lahko traja več mesecev, pri nekaterih celo leto ali več. V tem obdobju se pogosto pojavijo trenutki obupa, a tudi postopne izboljšave.
Proces sprejemanja običajno traja od šestih mesecev do dveh let. Večina ljudi po enem letu že občuti več stabilnosti, vendar je to obdobje lahko daljše, če oseba ne dobi ustrezne podpore ali če je bila ločitev posebej travmatična.
Pomembno je poudariti, da se te faze ne odvijajo strogo zaporedno in da lahko posameznik prehaja med njimi večkrat, preden doseže pravo ravnovesje. Če katera od faz traja predolgo in ovira vsakdanje življenje, je priporočljivo poiskati strokovno pomoč.
Vsaka ločitev prinese bolečino, toda prinaša tudi priložnost za novo rast in drugačno prihodnost. Pomembno je, da si dovolite občutiti vsa čustva, sprejmete preteklost in se usmerite v prihodnost, kjer boste lahko ponovno zgradili stabilnost, srečo in notranji mir.
Z ljubeznijo in podporo,
dr. Nada Mirnik Trtnik, psihoterapevtka
Psihoterapija Odnos