Ko ljudje razmišljajo o partnerski terapiji, imajo pogosto vnaprej oblikovane predstave, ki niso nujno resnične. Nekateri menijo, da je to nekaj, kar potrebujejo le pari v hudih krizah, drugi mislijo, da terapija pomeni priznanje poraza, spet tretji verjamejo, da bo terapevt rešil vse težave namesto njiju.
V resnici je partnerska psihoterapija prostor, kjer se učita bolje slišati in razumeti, ne le drug drugega, temveč tudi sebe. V tem članku bomo razkrili najpogostejše mite o partnerski terapiji in pogledali resnico, ki se skriva za njimi. Pa si jih poglejmo.
1. mit: Partnerska terapija ni potrebna, če se ne prepirava
Prvi mit, ki ga mnogi pari nosijo s seboj, je prepričanje, da partnerska terapija ni potrebna, če se ne prepirata. Morda mislita, da sta zgled popolnega odnosa, ker pri njiju ni dramatičnih izbruhov, glasnega kričanja ali večdnevnih tišin.
Vendar je odsotnost konfliktov lahko tudi znak, da se eden od partnerjev umika, da potlači svoja čustva in se prilagaja, da bi se izognil sporom. V partnerski psihoterapiji ne delamo samo s pari, ki se prepirajo, ampak tudi s tistimi, ki ne izražajo svojih resničnih občutkov in potreb.
Učita se, kako iskreno komunicirati, brez strahu pred zavrnitvijo, kako izraziti nezadovoljstvo na način, ki ne prizadene drugega in kako ohranjati povezanost tudi v mirnih obdobjih.
2. mit: Partnerska terapija pomeni, da je zveza obsojena na propad
Drugi mit je, da partnerska terapija pomeni, da je zveza obsojena na propad. Veliko parov pride na terapijo s strahom, da je to zadnji korak pred razhodom. A v resnici je ravno obratno. Par, ki se odloči za zakonsko terapijo, si želi izboljšati odnos, se naučiti novih načinov povezovanja in preprečiti, da bi se težave stopnjevale do točke, kjer bi postale nerešljive.
Veliko parov, ki so prišli na partnersko psihoterapijo, je poročalo, da so skozi proces našli novo globino odnosa, ki je niso nikoli prej doživeli. Nič ni bolj oddaljeno od propada kot zavestna odločitev, da vlagata v odnos in iščeta poti, kako ga narediti bolj zdravega in ljubečega.
3.mit: Terapevt bo odločil, kdo ima prav
Tretji mit je prepričanje, da je v partnerski terapiji terapevt sodnik, ki odloča, kdo ima prav in kdo ne. Pari pogosto vstopijo v proces s pričakovanjem, da bo terapevt stal na eni strani in drugemu povedal, kaj vse dela narobe.
A partnerska psihoterapija ni prostor, kjer bi se iskalo krivca. Je prostor, kjer se učita razumeti, zakaj delujeta tako, kot delujeta, zakaj se določene situacije ponavljajo in kako jih lahko presežeta. Pogosto se zgodi, da oba ugotovita, da pravzaprav delata najboljše, kar znata, a da so vzorci iz preteklosti, pričakovanja in ranljivosti tisti, ki jih spravljajo v krog ponavljajočih se konfliktov. V partnerski terapiji ni prostora za sodbe, temveč za razumevanje, raziskovanje in rast.
4. mit: Terapija deluje samo, če sta oba enako motivirana
Četrti mit je, da partnerska terapija deluje samo, če sta oba enako motivirana. V idealnem svetu bi bila oba partnerja enako navdušena nad terapijo, odprta za spremembe in pripravljena vložiti trud v delo na odnosu.
A resničnost je pogosto drugačna. Pogosto pride en partner bolj motiviran, drugi pride le zato, da ustreže ali pa celo z odporom in občutkom, da je to izguba časa. Kljub temu se skozi proces lahko zgodi sprememba. Ko eden od partnerjev začne uvajati nove načine komunikacije, se drugačen pristop prenese tudi na drugega. Ni nujno, da imata oba enako energijo in motivacijo, pomembno je le, da sta pripravljena sodelovati in raziskovati.
5. mit: Če težave trajajo že dolgo, terapija ne more pomagati
Peti mit je prepričanje, da partnerska terapija ne more pomagati, če težave trajajo že dolgo. Pogosto pari odlašajo s pomočjo, ker menijo, da je prepozno, da so zamere prevelike in da se stvari ne da več popraviti.
A raziskave kažejo, da se tudi pari, ki imajo za sabo desetletja nesoglasij, lahko naučijo novih načinov komuniciranja in se znova povežejo. Pogosto se zgodi, da se skozi terapijo razkrije, da zamere niso povezane z aktualnim konfliktom, temveč s starimi nepredelanimi bolečinami, ki so jih nosili s seboj iz preteklosti. Ko jih ozavestita in predelata, se med njima ustvari nov prostor za povezanost in razumevanje.
6. mit: Vse morava razčistiti na terapiji
Šesti mit je, da partnerska terapija pomeni, da morata vse razčistiti na terapiji.
V resnici se največ sprememb dogaja zunaj terapevtske sobe. Terapija je prostor, kjer se učita novih načinov delovanja, a resnična vaja se odvija v vsakdanjem življenju.
Veliko parov pričakuje, da bo ena ali dve terapiji prinesli čudežno rešitev, a resnična sprememba zahteva čas, trud in pripravljenost, da vpeljujeta nova vedenja v vsakodnevne interakcije.
7. mit: Če je eden že odločen za razhod, terapija ne pomaga
Sedmi mit je, da partnerska terapija ne more pomagati, če se je eden od partnerjev že odločil za razhod. Čeprav ni mogoče prisiliti nekoga, da ostane v odnosu, lahko partnerska psihoterapija pomaga, da se razhod zgodi na spoštljiv način. Še posebej, če imata otroke, je pomembno, da znata ohraniti dober odnos, da lahko skupaj še naprej skrbita zanje.
Terapija lahko pomaga razumeti, zakaj je prišlo do tega in kako lahko oba iz te izkušnje odneseta nekaj, kar jima bo pomagalo tudi v prihodnosti.
8. mit: Terapija pomeni, da morava ostati skupaj
Osmi mit je, da partnerska terapija pomeni, da mora par ostati skupaj. Včasih je najbolj zdrava odločitev, da se razideta. Če skozi proces ugotovita, da sta si odtujena do te mere, da nobeden ne vidi več skupne prihodnosti, potem je terapija lahko način, kako zaključiti odnos na spoštljiv način, brez sovražnosti, obtoževanja in bolečine, ki bi lahko ostala, če bi odšla vsak svojo pot brez predelave in razumevanja, kaj se je zgodilo.
9. mit: Terapija je samo za pare s težavami
Deveti mit je, da partnerska terapija prinese rezultate samo, če imata resne težave. V resnici je zakonska terapija lahko koristna tudi za pare, ki so srečni, a želijo svoj odnos še izboljšati. Tako kot hodimo na redne zdravniške preglede, čeprav se počutimo zdravi, je tudi partnerska terapija lahko prostor za preventivo, za učenje novih veščin in poglabljanje povezanosti.
Partnerska psihoterapija ni znak šibkosti, temveč moči. Je priložnost za rast, razumevanje in ustvarjanje bolj ljubečega odnosa. Če si želite boljšega odnosa, ni treba čakati, da pride do krize. Vsak odnos potrebuje vlaganje, čas in predanost. Pravi trenutek za vlaganje v odnos je vedno zdaj.
Z ljubeznijo in podporo,
dr. Nada Mirnik Trtnik, psihoterapevtka
Psihoterapija Odnos
