Spolnost je pomemben del partnerskega odnosa, vendar se skozi leta lahko spreminja. Nekateri pari ohranjajo močno intimno povezanost, pri drugih pa spolna želja postopoma upada ali celo popolnoma izgine. Ko eden od partnerjev ne čuti več potrebe po spolnosti, se lahko pojavijo frustracije, nesporazumi in čustvena oddaljenost.
Kaj se zgodi z odnosom, ko eden od partnerjev izgubi željo po spolnosti? Kako to vpliva na drugega partnerja, ki si spolnosti še vedno želi? In kakšne posledice to pušča na njuni psihi, samopodobi in občutku bližine skozi leta?
Različni razlogi za izgubo spolne želje
V vsakem odnosu obstajajo razlike v spolni želji. Medtem ko nekateri pari ohranjajo redno spolno življenje skozi desetletja, drugi ugotavljajo, da eden od partnerjev nima več enake potrebe po spolnosti.
Včasih je ta razlika prisotna že od začetka, včasih pa se razvije postopoma zaradi hormonskih sprememb, čustvene oddaljenosti, stresa ali preprosto drugačnega doživljanja telesnosti. Pri nekaterih ljudeh spolna želja naravno ni prisotna ali pa je zelo nizka, kar se imenuje hipoaktivna motnja spolne želje (HSDD – Hypoactive Sexual Desire Disorder) ali pa aseksualnost, če gre za dolgotrajno odsotnost želje brez notranjega občutka pomanjkanja.
Fiziološki dejavniki in vpliv hormonov
Na spolno željo pomembno vplivajo hormoni. Testosteron je eden ključnih hormonov, ki spodbujajo spolno željo pri moških in ženskah. Nizka raven testosterona pri moških in ženskah lahko vodi v zmanjšano potrebo po spolnosti. Estrogeni pri ženskah igrajo pomembno vlogo pri uravnavanju vaginalne vlažnosti in občutljivosti. V obdobju rodnosti omogočajo prijetnejšo spolno izkušnjo, medtem ko njihovo upadanje po menopavzi pogosto vodi v vaginalno suhost, zaradi katere spolni odnosi postanejo neprijetni ali boleči. In to seveda lahko vpliva na manjšo željo po spolnosti.
Povišana raven stresnega hormona kortizola lahko negativno vpliva na libido, saj telo v stanju kroničnega stresa usmerja energijo v preživetvene funkcije, medtem ko spolna želja ostaja v ozadju.
Prolaktin, hormon, ki se zviša po porodu in med dojenjem, lahko prav tako zmanjša spolno željo, saj telo usmerja energijo v skrb za otroka.
Podobno kot hormonske spremembe pa lahko tudi naravni proces staranja vpliva na telesno zmogljivost in posledično na spolnost. Pešanje delovanja srca in ožilja lahko povzroči slabši krvni pretok, kar pri moških pogosto vodi do težav z erekcijo. Kadar moški težko doseže ali ohrani erekcijo, lahko to povzroči frustracijo in pritisk, kar spolni odnos spremeni v napor namesto v užitek. Včasih se zgodi, da ženska zaradi nelagodja ali občutka zadrege prevzame odgovornost in reče, da ji spolnost ni prijetna, čeprav v resnici ne želi, da bi se partner počutil neuspešnega. Takšne situacije lahko vodijo v izogibanje intimnosti in zmanjšanje spolne želje pri obeh partnerjih.
Poleg staranja lahko na spolno življenje vplivajo tudi različne zdravstvene težave in življenjski slog. Kronične bolezni, kot so sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja, depresija ali težave s ščitnico, lahko zmanjšajo spolno željo ali otežijo intimnost. Pogosta težava je tudi utrujenost in pomanjkanje energije, ki izhajata iz dolgotrajnega stresa, nespečnosti ali preobremenjenosti z vsakodnevnimi obveznostmi. Poleg tega lahko jemanje določenih zdravil, kot so antidepresivi, kontracepcijske tablete ali zdravila za uravnavanje krvnega tlaka, vpliva na hormonsko ravnovesje in posledično zmanjša spolno slo.
Čustvena oddaljenost in težave v odnosu
Spolnost ni zgolj fizični akt, temveč je tesno povezana s čustveno bližino med partnerjema. Ko se odnos ohladi in se partnerja čustveno oddaljita, se pogosto zmanjša tudi spolna privlačnost. To se lahko zgodi zaradi pogostih konfliktov, kritiziranja in nespoštovanja, ki načnejo občutek varnosti in sprejetosti. Včasih se skozi leta partnerja osredotočita na svoje obveznosti in zanemarita odnos, kar vodi v odtujenost. Če eden ali oba nimata občutka, da sta slišana in razumljena, lahko izgine tudi želja po intimnosti.
Poleg tega pomanjkanje skupnih doživetij in zanimanj ustvarja monotonijo, zaradi katere odnos postane dolgočasen, kar dodatno zmanjšuje privlačnost in povezanost med partnerjema.
Včasih je razlog za izgubo spolne želje tudi nezvestoba. Če eden od partnerjev zadovoljuje svojo spolno potrebo zunaj odnosa, pogosto izgubi interes za spolnost s partnerjem. Na partnerski terapiji sem obravnavala primer, kjer je moški v zgodnjih petdesetih letih ženi zatrjeval, da ga spolnost pri teh letih ne zanima več in da je s tem zaključil. Žena je kasneje odkrila, da je imel dolgoletno izvenzakonsko razmerje. Ko sta afero razkrila in jo v procesu terapije predelala, se je moški odločil za prekinitev afere in spolnost se je vrnila v njun odnos. Ta primer kaže, kako lahko prikrite zunajzakonske zveze vplivajo na spolno dinamiko v partnerskem odnosu ter kako je mogoče ponovno vzpostaviti intimnost, če sta oba partnerja pripravljena na iskren pogovor in obnovo zaupanja.
Če eden od partnerjev čuti, da spolnost ni prijetna ali izpolnjujoča, lahko postopoma izgubi željo po njej. To se pogosto zgodi, kadar je poudarek zgolj na zadovoljstvu enega partnerja, medtem ko so potrebe drugega spregledane. Spolnost lahko sčasoma postane rutinska, brez povezanosti in spontanosti, kar zmanjšuje privlačnost in željo po intimnosti. Težava nastane tudi, če eden od partnerjev pričakuje, da bo spolno življenje potekalo po vzoru pornografskih vsebin, kar lahko pri drugem povzroči odpor in nelagodje. Pogosto se spolnost izvaja zgolj iz občutka dolžnosti, brez prave želje in užitka, kar sčasoma pripelje do odtujenosti in še večjega zmanjšanja spolne privlačnosti v odnosu.
Vedenjski dejavniki, ki vplivajo na spolno željo
Poleg čustvenih in fizioloških dejavnikov na spolno željo vplivajo tudi vsakodnevne navade in vedenjski vzorci.
Osebna higiena igra pomembno vlogo pri ohranjanju privlačnosti med partnerjema. Če eden od partnerjev ne skrbi za svojo higieno ali ima neprijeten telesni vonj, lahko to povzroči odpor in postopno zmanjša željo po bližini in intimnosti. Privlačnost ni le čustvena, ampak tudi telesna, zato je skrb za higieno lahko preprost, a pomemben korak pri ohranjanju spolne povezanosti.
Prav tako lahko na spolno željo negativno vpliva pogosto uživanje alkohola ali psihoaktivnih substanc, saj lahko spremenjeno vedenje partnerja povzroči občutek odtujenosti, zmanjšano povezanost in ustvari celo odpor do intimnosti. Če je nekdo pogosto pod vplivom alkohola ali drugih substanc, se lahko pri partnerju pojavi občutek nelagodja, nespoštovanja ali celo varnostnih pomislekov, kar dodatno zmanjšuje željo po telesni bližini.
Nekateri ljudje nosijo v sebi nezavedne blokade, ki izvirajo iz preteklih travmatičnih izkušenj in močno vplivajo na njihovo doživljanje spolnosti. Pretekle spolne zlorabe ali nezaželene izkušnje lahko povzročijo občutek nelagodja, strahu ali celo odpor do intimnosti, saj je spolnost povezana z bolečino ali občutkom ogroženosti. Prav tako lahko na odnos do spolnosti vplivajo negativni vzorci iz otroštva, kjer je bila spolnost predstavljena kot tabu ali zgolj kot obveznost, ne pa kot nekaj naravnega in povezujočega. Ljudje s takšnimi izkušnjami se lahko težko sprostijo v intimnosti ali pa spolnost doživljajo kot nekaj prisiljenega, kar vodi v zmanjšanje želje in izogibanje intimnim stikom.
Skozi leta se telo spreminja, kar pri mnogih ljudeh vpliva na njihovo samopodobo in občutek privlačnosti. Spremembe, kot so staranje, telesne preobrazbe ali primerjanje z mlajšimi, lahko vodijo v pomanjkanje samozavesti in občutek, da niso več zaželeni. Mnogi začnejo doživljati nelagodje s svojim telesom, kar lahko povzroči strah pred zavrnitvijo in posledično zmanjšanje želje po spolnosti. Ko oseba ne čuti več sproščenosti in udobja v lastni koži, se pogosto začne umikati iz intimnosti, kar lahko vodi v večjo čustveno oddaljenost med partnerjema.
Sčasoma se življenjske prioritete spreminjajo in spolnost lahko postopoma postane manj pomembna. Skrb za otroke pogosto zahteva veliko časa in energije, kar zmanjša priložnosti za partnersko intimnost. Poleg tega preobremenjenost z delom in vsakodnevnimi obveznostmi lahko vodi v utrujenost ter pomanjkanje prostora za fizično in čustveno povezanost. Pogosto se zgodi tudi, da se eden ali oba partnerja močneje čustveno navežeta na druge odnose, kot so otroci, prijatelji ali hobiji, pri čemer partnerski odnos ostaja v ozadju. S tem se postopoma zmanjšuje občutek bližine, kar vpliva tudi na spolno življenje.
Kdaj lahko pomaga partnerska ali individualna psihoterapija?
Terapija je lahko dragocena podpora, kadar je izguba spolne želje povezana s čustvenimi in psihološkimi dejavniki, ki vplivajo na odnos in posameznikovo samopodobo. Partnerska terapija lahko pomaga pri izboljšanju komunikacije, če sta se partnerja čustveno oddaljila in ne znata več izraziti svojih potreb ali občutkov. Prav tako lahko ponudi varen prostor za soočanje s preteklimi travmami, ki vplivajo na doživljanje spolnosti in intimnosti. Individualna psihoterapija je koristna pri premagovanju pomanjkanja samozavesti in negativne samopodobe, ki lahko močno vplivata na željo po spolnosti in občutek lastne privlačnosti. Poleg tega terapevt pomaga partnerjema bolje razumeti razlike v spolnih potrebah in poiskati načine, kako se lahko povežeta na način, ki je sprejemljiv za oba.
Vendar je pomembno tudi vedeti, da terapija ne more narediti čudežev. Ne more prisiliti nekoga, da bi imel večjo spolno željo, če za to ni fiziološko ali psihološko pripravljen. Prav tako ne more spremeniti osebe, ki ima višjo spolno potrebo, da bi jo preprosto zmanjšala, če ji spolnost predstavlja pomemben del odnosa. Terapija tudi ne more rešiti težav v odnosu, če eden od partnerjev ni pripravljen vlagati v odnos ali sodelovati pri iskanju rešitev. Uspeh terapije je vedno odvisen od tega, koliko sta oba partnerja pripravljena na odprtost, razumevanje in iskanje skupnih poti do večje povezanosti.
Kako izguba spolnosti vpliva na odnos?
Ko spolnost v partnerskem odnosu postopoma izginja, to pogosto vpliva na čustveno bližino, komunikacijo in celo na vsakodnevno dinamiko med partnerjema.
Tisti, ki ne čuti več potrebe po spolnosti, se lahko začne izogibati fizični bližini na splošno, ker se boji, da bo vsak dotik razumljen kot povabilo k nečemu, česar si ne želi. Tako se začne oddaljevanje, ne samo v postelji, ampak tudi v objemih, poljubih in drugih nežnostih, ki so prej povezovala partnerja.
Tisti, ki si spolnosti želi, lahko začne dvomiti vase. Misli si: Nisem več privlačen/privlačna. Ne želi me več. Morda si želi nekoga drugega. Takšni občutki lahko močno vplivajo na samozavest in čustveno varnost, kar vodi v še večjo negotovost in čustveno distanco med partnerjema. Sčasoma lahko to načne njegovo samozavest in vpliva na občutek lastne vrednosti. Občutek zavrnitve postane boleč in če o tem ni odprtega pogovora, lahko vodi v razočaranje, jezo ali celo nezvestobo.
Kako se izguba spolnosti skozi leta odraža v partnerskem odnosu?
Če se težava ne naslovi, lahko skozi leta postane stalnica v odnosu. Partnerja se navadita živeti brez spolnosti, a njuno razmerje se spremeni. Postaneta bolj prijatelja kot ljubimca, kar nekaterim parom ustreza, drugim pa povzroča globoko čustveno praznino.
V nekaterih primerih se eden od partnerjev popolnoma odreče lastnim željam in se prepriča, da spolnost ni več pomembna. A v notranjosti ostaja neizpolnjen, kar se lahko kaže v občutkih žalosti, zamere ali celo depresije. Tudi tisti, ki si spolnosti ne želi, lahko čuti izgubo – izgubo strasti, povezanosti ali občutka, da je zaželen.
Če partnerja o tem ne govorita, se lahko čustvena distanca poglablja, dokler ne postaneta le še sostanovalca. In čeprav navzven njun zakon deluje stabilno, v notranjosti oba čutita praznino, ki je ne znata zapolniti.
Kaj lahko storita?
Prvi korak je odprt in iskren pogovor. Namesto da se eden počuti zavrnjenega in drugi pod pritiskom, je pomembno, da oba razumeta, kaj se dogaja. Je izguba spolne želje posledica stresa, hormonskih sprememb, nerazrešenih čustvenih ran? Se je eden od partnerjev nehal počutiti varno ali ljubljeno v odnosu? Pogovor, brez obtoževanja in z razumevanjem, lahko prinese več vpogleda v to, zakaj se je spolnost spremenila.
V odnosu, kjer oba želita ohraniti povezanost, je vedno mogoče najti rešitve. Pomembno je, da ne ostaneta v tišini, ampak da se vprašata: Kako lahko še vedno ostaneva blizu, čeprav se je najin odnos spremenil? Odgovor na to vprašanje lahko pomeni novo priložnost za povezanost, ki je drugačna od začetne strasti, a zato nič manj pomembna.
Vsak odnos je edinstven in se skozi leta spreminja. Različne potrebe po spolnosti ne pomenijo nujno konca razmerja, lahko pa zahtevajo prilagoditev, razumevanje in odprt pogovor, bodisi sama ali pa s pomočjo partnerskega terapevta.
Nekateri pari bodo našli načine za ponovno povezanost, drugi pa bodo ugotovili, da so njihove poti preveč različne.
Vsaka sprememba prinaša novo priložnost, bodisi za poglobitev odnosa bodisi za iskanje novih poti k osebni sreči. Pomembno je, da se odločitev sprejme zavestno in z mislijo na dobrobit vseh vpletenih, predvsem pa z občutkom notranjega miru in spoštovanja do sebe in partnerja.
dr. Nada Mirnik Trtnik, psihoterapevtka
Psihoterapija Odnos, Ljubljana
